ZDA, najsi bodo na oblasti demokrati ali republikanci, sledijo svojim elementarnim strateškim in ekonomskim interesom brez slabe vesti, če ne delujejo v skladu z demokratičnimi in celo občečloveškimi vrednotami, ki jih razglašajo. Evropska unija, ki jim pri zapostavljanju vrednot, stkanih po grozljivi moriji druge svetovne vojne, vse bolj slepo sledi, pa tega še zdaleč ne počne v kakšnem lastnem interesu. Če si že ne strelja v koleno, se z večino nepremišljenih zunanjepolitičnih potez znajde v vlogi postranskega igralca ali v slepi ulici. V slednjo jo pripeljejo tudi nekatera na videz dobronamerna soliranja, kot je bilo francosko vojaško posredovanje v Magrebu ali švedsko priznanje palestinske države, ki se izkažejo kot še en kamen v Unijinem skupnem kolesju. Ne gre za pozive k uniformiranju, le opozorilo, da evropska streha izgublja temelje ali vsaj ne obnavlja podpornih stebrov. Zedinjena, gospodarsko in razvojno uspešna, stabilna, socialno varna in mirna Evropa, zamišljena po padcu berlinskega zidu, ter na prelomu tisočletja v lizbonski strategiji opredeljeno najbolj konkurenčno, dinamično in na znanju temelječe gospodarstvo na svetu s trajno rastjo in več ter boljšimi delovnimi mesti sta samo še utopija. Ta se je dokončno razblinila prav v letu 2010, ko naj bi se udejanila. Tudi zato, ker so vsi zrli v nesposobnost 11-milijonske Grčije, namesto v sposobnost 500-milijonske Unije. Primerjava ni najbolj na mestu, toda če bi 11-milijonski ameriški Ohio, na glavo prebivalca četrta najbolj zadolžena ameriška država, k javnemu dolgu prištel še dolg pokojninskih skladov in skladov za brezposelnost, bi bil ta z grškim, ki je zajemal izplačilo pokojnin in nadomestila za brezposelnost, v letu 2010 praktično enak, posledice pa so diametralno različne. Nikomur ne pade na pamet, da bi zaradi dobrih 5000 milijard dolarjev skupnega javnega dolga ameriških zveznih držav (mimo 18.000 milijard dolarjev federalnega) kamor koli po ZDA pošiljal trojke, sestavljene iz Feda, washingtonske vlade in mednarodnega monetarnega sklada, ter po straneh neba določal lene in pridne ter varčne in zapravljive prebivalce. V EU je to vse bolj neznosna posledica vse bolj očitno nedomišljene skupne valute, ki se jo padarsko zdravi, potem ko jo je na svetovnem prepihu ujel prehlad. Zdaj je že laiku jasno, da je bil evro ob rojstvu nedonošenček, ki je potreboval nekaj skrbne skupne skrbi, ne pa kupa babic, ki se še do zdaj niso mogle zmeniti, kako z njim ravnati – ali ga ovijati v razne reševalne mehanizme, ga podpirati s skladi, knajpati na odprtem prostoru ali se mu celo (deloma) odpovedati.
Evropska unija je bila na prelomu stoletja z lizbonsko strategijo v roki samo vzhičena, ne pa pripravljena na novo ero. Dominacija ZDA se ji ni zdela moteča, še več, Washington je videla kot sin dominantnega očeta, ki ga bo sčasoma presegel. Penetracija Nata na vzhod jo je silila k širitvi, ki je Unijo ob prvem resnem čezatlantskem nesporazumu razdelila na »staro in novo« Evropo, še preden se je slednja vanjo dejansko včlanila. Od tod naprej je EU postajala vse bolj obroben globalni igralec, potegnjen v dve zgrešeni ameriški vojni v Iraku in Afganistanu, vse bolj odtujen od bližnje ji Afrike, Azije in Južne Amerike ter nepripravljen za konflikt z Rusijo, v katerega se je pustil speljati delno zaradi ameriških kavkaških in srednjeazijskih interesov, delno pa travm članic izpod nekdanjega sovjetskega škornja.
Razrahljana, nesamozavestna in vse bolj zazrta v lastno iluzijo, namesto realni svet okoli sebe, Evropska unija izgublja osnovne smeri. En sam interesno spravni obisk kakšnega ameriškega predsednika v Rusiji – podobno kot že drugi strateško/interesno obarvani zdajšnjega v Indiji – ji bo za vrat obesil bankrotirano, razdejano, obubožano in za povrhu še z neonacisti prežeto Ukrajino, potem ko v svojem balkanskem trebuhu ni prebavila niti posledic vojne izpred četrt stoletja. V vrtincu zgodovinskih sprememb na starem kontinentu konec osemdesetih let je bila dvanajsterica, ki se je dvigovala na raven Unije, razumljivo zmedena, pet let kasneje podpisan mirovni sporazum v ameriškem Daytonu in Natova vojaška intervencija proti Srbiji deset let po izbruhu jugoslovanske krize pa pričajo o že tedanji impotentnosti EU pri reševanju konfliktov na lastnem dvorišču. Le kako naj potem stopi čez lastne planke in vidi, kaj se resnega dogaja zunaj njih? Denimo v 1,2-milijardni Indiji in ne 11-milijonski Grčiji.