Najzanimiveje pri vsem skupaj se mi zdi, da se o velikih premikih, ki se dogajajo vsem na očeh, skoraj nič javno ne razpravlja. Menim, da razprave ni, ker se o teh zadevah ne razmišlja. To ni nujno nekaj novega. Lani je recimo izšla knjiga z naslovom Mesečniki, ki opisuje, kako je Evropa zatavala v prvo svetovno vojno kot v sanjah. Res je, da Zahod vse bolj postaja sanjska družba, v kateri ljudje živijo za to, da bi »uresničili svoje sanje«, ki so neverjetno konfekcijske, vse bolj sprogramirane in vse bolj nadzirane. Vendar mislim, da ne mesečništvo ne zasanjanost nista najbolj posrečena izraza za opis stanja. Ne gre toliko za to, da bi nas nosilo nezavedno v vse bolj »zanimive« razmere. Kar počnemo ali česar ne počnemo, delamo zavedno, a na to zavest imamo približno toliko vpliva kot na sanje. Pri tem ne gre le za to, da bi imel nadzor nad njo kdo drug, za kar se sicer dela: kombinacija med razcvetajočim se raziskovanjem možganov in vseobsegajočo (»full spectrum«) oblastno kontrolo je snov za kak distopični roman ali film. Gre za to, da je tiste zavesti vedno manj. Ob tako imenovani ukrajinski krizi je bilo pranje možganov tako temeljito, do so izmili del možganske snovi, ne le nepravšnjih misli. Pa ne gre le za take propagandne kampanje. Vsa politika je zdaj postavljena tako, da povozi misli in ubije duha.
Na eni skrajnosti tisti, ki imajo moč in oblast, delajo stvari, ki si jih niti zamisliti ne moremo, tako da naše misli ne morejo slediti njihovim dejanjem. Praviloma gre za dejanja, ki tako daleč presegajo naše predstave o še sprejemljivem, dovoljenem in dopustnem, da ne moremo odreagirati dovolj hitro, da bi nanje lahko vsaj poskušali vplivati. In tu ne gre le za to, da smo v faznem zaostanku, še bolj gre za to, da se spotoma razgrajujejo in uničujejo merila in kriteriji, po katerih imamo nekaj za razumno, legitimno, v našem interesu, moralno, pravično, zakonito. S tem pa izginevajo tudi sami ti pojmi. To poraja občutek, da se ne da ničesar narediti, ki se stopnjuje v prepričanje, da niti ni treba ničesar narediti.
Na drugem koncu imamo banalnosti, ki žalijo razum in misel (tudi če tema besedama ne pripisujemo kakega vzvišenega pomena) in ob katerih ostanemo brez besed. Ali preprosto takšno neizobraženost in neumnost, da polemika proti njima razžira intelektualno substanco in nas poneumlja. Ali je kakšen razumen argument za to, da bi denimo moral biti predsednik naše države ta človek, ki je trenutno na tem položaju, ali da so na visokih položajih v EU osebki, ki pač so tam? Ker je malokaj v politiki, ki nam vlada – v njeni personalni sestavi, njenih usmeritvah (kolikor jih sploh ima) in odločitvah ter njenih rezultatih – takega, da bi se dalo racionalno zagovarjati, ni več javne razprave ali pa je je vsaj vse manj. Politika, kakršna nam vlada, strukturno izključuje razmišljanje.
Vmes med tema skrajnostma je vse, kar se lahko dobi s križanjem njunih lastnosti. Rezultat je tak, da nam je vse manj jasno, kaj se dogaja okoli nas in z nami. Ne le, da nismo več akterji in da se ne percipiramo kot taki, niti opazovalci z močjo presoje nismo več. Kako je denimo »padla v prazno« ruska odpoved zgraditvi tako imenovanega Južnega toka. Gre za odločitev z dolgoročnimi geostrateškimi posledicami, za pomembno potezo v konfliktu med Zahodom in Rusijo, katerega razplet bo bistveno določal podobo sveta, v katerem bomo živeli. Ta odločitev je hud ekonomski in politični udarec Evropi. Obračanje Rusije stran od Evrope ne bo toliko izoliralo Rusije, kolikor bo marginaliziralo Evropo. Težišče globalne ekonomije in politike se pomika proti vzhodu. Bližnjevzhodni konflikt postaja podrejen konfliktu med Rusijo in Zahodom, katerega žarišče je trenutno v Ukrajini. Turčija, članica Nata, je stopila v strateške povezave z Rusijo. Evropa si z legalističnimi šikanami (nazadnje z retroaktivno aplikacijo »tretjega paketa« na Južni tok) ni uspela utreti poti v rusko naftno in plinsko industrijo in si je ogrozila lastno energetsko prihodnost.
Neposredno bo ruska odločitev najbolj prizadela jugovzhodne evropske države, skozi katere bi tekel Južni tok, kar razkriva notranjeevropska razmerja. Bolgarija je prva med njimi. Bolgarska vlada se je najprej trudila verjeti, da Rusi ne mislijo resno, potem pa je v duhu norosti, ki se je polastil evropske politike, napovedala, da bo Bolgarija, če že ne bo dobila ruskega plina, začela nafto izvažati. Putin je jasno povedal, da Bolgarija ne more delovati kot suverena država, in je »kolegom« iz Sofije sugeriral, naj za izpad posla 400 milijonov evrov na leto zahtevajo kompenzacijo od evropske komisije. Bolgari so bili užaljeni, da jih ima za evropsko kolonijo, bruseljski nadoblastniki pa so se hitro odzvali in povedali, da za tako kompenzacijo ni zakonske podlage. Govornica evropske komisije je tudi sporočila, da je »Bolgarija suverena država in sama sprejema odločitve o tem, kaj je najbolje za njene državljane«. Očitno je za državljane Bolgarije in drugih držav južne in vzhodne Evrope najbolje, da se jih do konca uniči. Slovenija je med njimi, a o tem se ne razmišlja in ne govori.
