Slovenija se je od leta 1991 prek Drnovškovih vlad in kasnejše Janševe in Pahorjeve vlade za vsako ceno izogibala privatizaciji državnih podjetij ter finančnega sektorja. Omenjene vlade so svojo politično strategijo osnovale na oportunizmu in ob vsaki priložnosti uporabile slogane nacionalnega interesa za izogibanje privatizaciji. Takšen politični oportunizem seveda nakazuje, da so si vlade med vplivnimi interesnimi skupinami in preostalo populacijo kupovale politično podporo in socialni mir. Posledično je Slovenija od osamosvojitve naprej zgradila model domačijskega kapitalizma, ki ni utelešal trdne ekonomske svobode, učinkovite regulacije zasebnega sektorja ter prožnega kreditnega in kapitalskega trga.
Vendar se je cena vzdrževanja socialnega miru jasno prikazala v času ekonomske krize, ki se je začela leta 2008, ko se je domačijski kapitalizem, skovan na okovih intelektualne dediščine druge Jugoslavije, sesul kot hiša iz kart in osvetlil ključne strukturne težave Slovenije – pomanjkanje dinamičnega podjetniškega sektorja, sodobnega bančnega sistema in kreditnega trga, ki bi naredil ustrezno selekcijo med dobrimi in slabimi podjetniškimi naložbami. Nasprotno so poslovne banke v Sloveniji zaradi perverzne sprege politike in gospodarstva od osamosvojitve naprej podpirale dvomljive poslovne projekte državnih podjetij, in zaradi lastnega neznanja niso bile sposobne izvajati sodobnega upravljanja tveganja, katerega se študentje zglednih univerz v EU in ZDA naučijo v prvem letniku študija ekonomije in statistike. Obenem je svoj delež k odlašanju privatizacije prispeval tudi intelektualni ekonomski esteblišment, ki je v ohranjanju državnega lastništva videl priložnosti za zaslužek s svetovalnimi pogodbami na plečih univerz in javnih ustanov.
Zakaj so bile torej druge zahodnoevropske države sposobne izvesti privatizacijo, medtem ko se je je Slovenija na vse načine oklepala? Razlogi so trije. Prvič, ohranjanje državnega lastništva predstavlja prvovrstno spodbudo za politične stranke, da svoje podpornike nagrajujejo z rentami v obliki sedežev v nadzornih svetih in upravah podjetij. V tem oziru je strategija preprosta. Politični reformator se mora s takšnimi pritiski političnih strank in interesnih skupin spopasti srdito ter brez usmiljenja in popuščanja izvesti privatizacijo. Privatizacija državnih podjetij mora biti izvedena tako, da bo država deleže v podjetjih prodala vlagateljem, ki prihajajo iz držav s kakovostnim institucionalnim okoljem, kot so Nizozemska, Švedska in Švica. Prodaja lastniških deležev ruskim, srbskim in preostalim balkanskim vlagateljem bi bila huda napaka, saj bi tovrstni vlagatelji v privatizirana podjetja vnesli slog vodenja in vladanja, ki je podoben njihovim državam, kar bi se sprevrglo v začarani krog finančnega izčrpavanja podjetij. Drugič, državno lastništvo omogoča široko pot politizaciji družbe, ki ji je v stanju sprtosti in nizke politične participacije lahko vladati. S tega stališča morajo slovenski državljani postati bolj optimistični, manj apatični za dogajanje doma in v svetu, se zavedati, da lahko z aktivno politično participacijo dosežejo spremembe, in narediti več, da se razvijejo apolitične civilnodružbene skupine in iniciative, ki predstavljajo kontrolni mehanizem za samovoljno vedenje političnih strank. In tretjič, izogibanje privatizacije vzpostavi kratkoročni socialni mir pred protesti interesnih skupin levega volilnega telesa, vendar ustvarja dolgoročno mrtvo izgubo v obliki izgubljenih naložb in manjše blaginje.
Slovenija ima veliko razlogov za optimizem. Njen zasebni sektor dosega zavidljivo industrijsko produktivnost v mednarodni primerjavi in se čedalje bolj specializira v visokotehnoloških panogah, država glede na svojo velikost poleg Švice in Belgije spada med tehnološko najintenzivnejša gospodarstva v OECD. Slovenija je zahodnoevropska država, zato je edina prava pot v prihodnost takojšnja privatizacija podjetij v državni lasti ter celotnega finančnega sektorja, vključno z vsemi največjimi bankami in zavarovalnicami. Takšna depolitizacija bo Slovenijo očistila slabih vplivov intelektualnega esteblišmenta, ki je iz nekdanje skupne države vpeljal visoke transakcijske stroške in politizacijo gospodarstva, državi vrnila potrebni optimizem za trdno gospodarsko rast ter Slovenijo ponovno postavila tja, kamor spada – ob bok Avstriji, Švici in Nemčiji. Hkrati naj bosta privatizacija in depolitizacija slovenskim ekonomistom znak, da so perverzni španoviji politike, gospodarstva in črpanja rent šteti dnevi.