Zdaj že dobro vemo, da smo si svojo slovensko finančno, ekonomsko in ne nazadnje socialno krizo v (naj)večji meri povzročili sami, s svojim neetičnim hlastanjem po materialnih dobrinah in zunanjem blišču vseh vrst. Zelo človeško, bi lahko rekli, toda brez dobrega okusa in preko vsake razumne mere in dostojnosti. Takšno na trenutke že kar podivjano vzdušje, ki ga je spodbujala naša začetna zgodba o uspehu ter je v svoj najožji vrtinec še posebej potegnilo nekatere funkcionalno sposobnejše, vendar najmanj etično in socialno ozaveščene posameznike – tako imenovane plenilce, nam je razkrilo, da Slovenec ni le pošten in delaven, pač pa je lahko tudi pravo nasprotje teh in drugih vrlin, na katere smo (bili) kot narod tako ponosni. Tako smo zdaj nesrečni v svoji novi podobi, ki jo zaznamujeta površinska plehkost (so)bivanja ter bolestna ideološka razklanost, ki v svoji specifični šentflorjanski maniri duši tisti normalni, strpni pluralizem, ki je značilen za demokracije z (vsaj) zadostno mero politične kulture.
Ker je takšna situacija seveda težka, za marsikoga že skoraj nevzdržna, zdaj naši politični, finančni, gospodarski ter drugi plenilci iščejo tako imenovanega zunanjega sovražnika, na katerega bi prevalili svojo odgovornost. Če odmislimo že skorajda infantilno projiciranje sovražnika v te ali one domače »komuniste« ter nekoliko realnejše iskanje krivca v mednarodnih nosilcih kapitalske in politične moči, vidimo, da se del naše kolektivne ljudske bolečine (pre)usmerja tudi v sam pojav kapitalizma kot enega temeljnih virov zla sodobne civilizacije. Ali je torej kapitalizem nekaj, česar si ob osamosvojitvi ne bi smeli želeti? Ali je ta gospodarska ureditev z vsemi svojimi nasledki inherentno neetična, izkoriščevalska in celo plenilska? Ali je kapitalizem neizogibno le družba neomejene gospodarske tekmovalnosti in legitimnega pohlepa?
Dejstvo, da smo Slovenci na gospodarskem področju v zadnjih dvajsetih letih prevzeli marsikatere prakse tako imenovanega divjega kapitalizma, ki v modificirani obliki ohranja celo nekatere značilnosti rudimentarnega industrijskega kapitalizma 18. stoletja, še ne pomeni, da je bila naša odločitev za kapitalizem v osnovi zmotna ali zgrešena. Kapitalizma namreč pred dobrimi dvajsetimi leti v naši viziji nismo povezovali s takšnim nebrzdanim in nesmotrnim divjanjem kapitala, kot smo mu že nekaj časa priča v Sloveniji. Še manj smo si mislili, da bo kapitalizem tako močno dušil socialno državo, saj smo načelo socialne države ter iz nje izvedene temeljne socialne pravice zapisali tudi v ustavo.
S kapitalizmom je seveda narobe marsikaj. O tem ni dvoma. Toda prav tako je marsikaj narobe tudi z demokracijo ali pravno državo. Tudi v demokratični in pravni državi so lahko mnogi ljudje revni, brezposelni, nimajo enakih možnosti za izobraževanje, zdravljenje in ustvarjanje. Če izhajajoč iz ideje pravičnosti iščemo družbene ideale, nam kaj hitro postane jasno, da jih tudi v okviru kapitalizma ter sodobne demokracije v precejšnji meri ne moremo uresničiti. Pa vendar, kot pravimo, so kapitalizem, demokracija ter pravna in socialna država v marsičem dosežki, ki pomenijo korak naprej na naši dolgi poti k razvitejši človeški civilizaciji.
Seveda trditev o pozitivni vrednosti navedenih konceptov drži le, če jih uresničujemo v njihovi medsebojni uravnoteženosti. Če je, denimo, kapitalizem brez nadzora pravne države ter je hkrati še brez omejitev, ki mu jih postavljajo načela socialne države, potem seveda (po)divja in proizvaja celo različne oblike tako imenovanega novodobnega suženjstva. Kadar pa je kapitalizem ustrezno pravno in socialno obrzdan, lahko zagotavlja relativno uspešen materialni, kulturni in širši razvoj sodobne družbe. Če se mu pridružita še razvita demokratična politična kultura ter visoka raven obče družbene omike, lahko s kapitalizmom sodobna družba že kar zelo dobro shaja. Kadar pa nosilci in upravljalci kapitala celo spoznajo, da morajo kot ljudje razvijati tudi svojo duhovno in moralno-etično dimenzijo, takrat se že odpirajo vrata neki novi, naprednejši družbi, ki lahko vodi tudi v zaton kapitalizma in v nastanek povsem novih oblik gospodarjenja.
Čeprav se nam danes zdi, da lahko o kakem hitrem zatonu sedanjega kapitalizma le sanjamo, ne smemo podcenjevati dejstva, da nas v zadnjih desetletjih v svetu vedno presenetijo kake izjemno hitre in korenite spremembe družbenih ureditev, ki so se vse do svojega konca oziroma preobrazbe zdele skorajda večne (pomislimo le na nagli razpad nekdanjega socialističnega vzhodnega bloka ali na nedavne padce diktatorjev v nekaterih severnoafriških in bližnjevzhodnih državah). Seveda pa se moramo zavedati, da kapitalizem ustreza povprečni razvitosti sodobne človeške zavesti in narave v pretežnem delu sveta. Ta človeška zavest oziroma narava je praviloma še vedno močno lastniška, egocentrična in tekmovalna. Zato kapitalizma vsaj v nekaterih temeljnih značilnostih še dolgo ne bomo presegli. Toda lahko ga v marsičem izboljšamo in oplemenitimo ter tako dolgoročno (trajnostno) presežemo njegove rudimentarne lastnosti. Vse to pa lahko uspešno poteka le s hkratnim izboljševanjem in plemenitenjem vseh spremljajočih podsistemov (šolstvo, znanost, kultura, pravni red, socialna država itd.). To so naši pravi sedanji in prihodnji izzivi.