Sijajen članek je pred dnevi v Dnevnikovem Objektivu spisal Boštjan Koritnik, bivši minister Janševe vlade in predvideni ljubljanski podžupan, če (mu) bo šlo vse po sreči. Članku je dodal še intervju v spletnem mediju Tax Fin Lex in dopolnil avtoportret. Zatem smo še s prispevkom ljubljanskega župana, ki se je predstavil v sobotni prilogi Dela, dobili kar dober zemljevid vrednot ne tako majhnega dela slovenske politike.
Naj začnem z nekim mednarodnim kriminološkim kongresom, ki sem se ga udeležil pred kakšnimi dvajsetimi leti. Med drugim smo se pogovarjali o organiziranem kriminalu, kjer sem bil jaz bolj šibek sogovornik, saj gre pretežno za kriminalistično, to je policijsko področje. A je bilo nadaljevanje drugačne vrste, ko se je porodilo vprašanje, kaj z »opranim« denarjem, kakšna je njegova narava. Je kužen in se ga ne bi smeli dotikati, morda bi ga morali zapleniti, čeprav končni prejemnik ne ve, da ni čist?
Neki mlajši Američan je povsem suvereno zagovarjal tezo, da je v tistem trenutku, ko mafija zgradi vrtec ali pa celo bolnišnico, vse v najlepšem redu. Nobenega razloga nimamo za razburjanje, ne glede na to, da vsi vemo za poreklo humanitarnega prispevka – mamila, orožje, prostitucija, izsiljevanje, umori in kar je podobnih, na žalost marsikje vse bolj normalnih družbenih dejavnosti.
V tistih časih se je večina udeležencev konference zelo jasno opredelila proti takemu lahkotnemu razumevanju dobrosrčnosti mafijskih šefov, ki si odpustke za zločine kupijo s postavljanjem svojevrstnih spomenikov. Je pa res, da enega največjih mafijcev, Pabla Escobarja, soseščina časti kot velikega heroja, saj je z denarjem iz trgovine z mamili pregnal revščino v ožjem okolju.
A zemljevid vrednot je bil vsaj v naši mednarodni druščini, z izjemo omenjenega Američana, enotno obarvan. Kakšen pa je videti slovenski in ali se da po posameznih slikah sklepati na celoto?
Prvo dobro ilustracijo dobimo iz Koritnikovega članka, kjer opisuje pogovor s Počivalškom, ki ga je zanimala Koritnikova usmerjenost. »Nisem ne levi ne desni, bil sem v biznisu, denar pa je samo ene barve,« pojasni Koritnik in doda, da je Zdravko razumel, saj je (bil) gospodarstvenik, najbolj zdrava pozicija gospodarstvenika pa je biti desni v svojem poslu in zelo levi z vidika človekovih pravic.
Sliko dopolni omenjeni intervju, kjer Koritnik odgovori na vprašanje ljudi, kako je lahko zamenjal koncept od »janšista« do Jankovića. Pravi, da se nikoli ni čutil ali deloval kot »janšist«, saj sploh ne ve, kaj točno naj bi to pomenilo.
Če pustimo za hip sociološke opredelitve, vsaj to ni bilo nikoli sporno, da je bil minister v Janševi vladi. Ekipa je delovala monolitno, rušila je vse pred sabo, kar je bilo utemeljenega na spoštovanju človekovih pravic in njegovega dostojanstva. Ko se je za trenutek pokazal šibki člen v podobi pravosodne ministrice, ki ni zmogla speljati mednarodnih obvez zaradi Janševega veta, pa jih je hotela, jo je bilo treba takoj odstraniti. Niti enega glasu podpore ni dobila, še najmanj od stanovskega kolega, ki je (bil) zavezan človekovim pravicam in po lastnem priznanju razpolaga z obiljem čustvene in socialne inteligence. A ko je bil takrat naravnost povprašan o tem, je molčal.
Druga slika zemljevida vrednot je ocena ljubljanskega župana, ki je v intervjuju poudaril, kako dobro se je razumel s kar petimi ministri Janševe vlade, Vizjakom, Poklukarjem, Vrtovcem, Počivalškom in Koritnikom. V zahvalo za vse, kar so dobrega naredili za Ljubljano, jih je povabil na kosilo.
Zdaj je pa treba malo zajeti sapo.
V ministrskem zboru niti en sam samcat glas, kaj šele omenjeni kvintet, ni kvaril čudovite ubranosti, popolne harmonije sovraštva in uničevanja vsakogar, ki je bil videti napoti. Uničevanje Slovenske tiskovne agencije, slovenskega radia in televizije, zaplinjanje mesta, fizično nasilje nad posamezniki, žalitve z vrha oblasti, mar vse to ni bila Ljubljana, najlepše mesto na svetu, in njeni prebivalci? Ali smo prodali ljudi za to, da je mesto domnevno cvetelo? Ali ti politiki ob županovi počastitvi ne dobijo potrditve, da so vselej delali le v dobro ljudi?
Končno se moram opravičiti in priznati svojo naivnost in zmoto, v katero sem morda spravil tudi bralce, ki so se zanesli na moje zapise. Ko sem opozarjal na prodane duše, ki se jim čas izteka, sem ocenil, da jim zmanjkuje prostora in se bodo lahko družili le še v razmeroma ozkem krogu somišljenikov. Prvi signali moje napačne presoje so se kazali pri Krkoviču, še prej Črnčecu, eden novejših je Hitlerjev častilec Urban Purgar, ki je kandidat na listi Zmaga Jelinčiča, domnevnega zagovornika partizanstva, da o omenjenem ministrskem kvintetu ne govorimo.
Popolna zmota, priznam. Prodane duše vedno najdejo oziroma imajo zagotovljen prostor pri sebi podobnih, čeprav formalno drugega političnega pola. Novi gospodar jih z veseljem vzame k sebi. Boštjan Koritnik ima čisto prav. Ne na levo ne na desno. K denarju.
Tako je tudi optimizem o koncu janšizma majav. Semena tega invazivnega poganjka skrbno zalivamo, da se ideji in praksi ni bati za preživetje.
