Tako kot so bili razmeroma slabi rezultati raziskave PISA 2009 božji opomin prejšnjemu ministru Igorju Lukšiču, ki je trdil, da je slovenska šola odlična in se zato sploh ni dobro z njo preveč ukvarjati, tako so rezultati TIMSS in PIRLS božji opomin Turku, ki trdi ravno obratno – da je slovenska osnovna šola slaba glede na »razkošne« standarde in normative. Za ministra Turka bi bil seveda posel, ki si ga je zadal – oklestiti standarde in normative v javni šoli in pripraviti teren za razmah zasebne pobude – precej lažji, če bi mednarodne primerjave potrdile nov upad znanja slovenskih šolarjev in podpovprečno pismenost iz raziskave PISA 2009. Če bi mu bila namreč božja volja bolj naklonjena, bi lahko s še večjo pišmeuharsko lahkoto trdil, da slovenski učitelji kljub nadpovprečnim normativom ne morejo naučiti več, kot naučijo, naučijo pa malo. In zato naj ne bi bilo posebne škode, če se razvajeni učiteljski zalegi malo prireže krila.

Toda rezultati obeh raziskav razkrivajo, da se slovenski otroci v primerjavi s svojimi vrstniki iz držav, ki šolstvu namenjajo večji delež BDP, v šoli naučijo ravno toliko ali več. (Ob tem je dobro vedeti, da TIMSS za razliko od raziskave PISA v večji meri izmeri znanje, pridobljeno v šoli.) Rezultati tudi kažejo, da je učiteljstvo ob velikanski podpori staršev, ki v javno šolo še niso nehali verjeti, eden redkih stanov v tej državi, ki merljive dosežke svojega dela izboljšuje. Obe raziskavi sta to nedvoumno potrdili. Funkcionalna pismenost se počasi, a vendarle zadnjih deset let izboljšuje, prav tako se je od leta 2007 povečalo znanje naravoslovja in matematike, med drugim na področju matematičnega sklepanja, ki je kognitivno zahtevnejše od poznavanja dejstev.

Kritiki bodo sicer upravičeno pripomnili, da bi v matematiki, zlasti pa v bralni pismenosti, ki je osnova za vsako učenje, lahko pustili za seboj več tistih držav, ki premorejo stabilne, zgledne šolske sisteme. Recimo Kanado, Anglijo, Nizozemsko, Finsko, ki so praviloma pred nami; nadpovprečnost, ko se na lestvici znajdejo tudi države, kot so Iran, Makedonija, Tajska ali Trinidad in Tobago, pač ne zadošča, saj se moramo primerjati z najboljšimi. Toda rezultati znanja naših osmošolcev v naravoslovju, se pravi kemiji, fiziki, biologiji, okoljskih vedah…, so po drugi strani tako sijajni, da je treba dvome o devetletki vsaj uravnotežiti.

Dejstvo je, da so po TIMSS od slovenskih osmošolcev v naravoslovju boljši le vrstniki iz azijskih držav s specifično kulturo učenja in v gene vgrajenim spoštovanjem do učitelja – tako mi je letos tamkajšnji odnos do učiteljev opisal ravnatelj ene od šanghajskih šol – in iz ene same evropske države, Finske, ki slovi po svojih dobro plačanih in odlično izobraženih učiteljih. To je dosežek par excellence, za katerega, mimogrede, minister Turk učiteljem še ni čestital. Pa bi lahko. Slovenija bo v prihodnjih letih skoraj gotovo model za preučevanje uspešnega pouka naravoslovja. In kaj se ve, morda bo kakšen evropski bivši minister napisal knjigo Zakaj Slovenci letijo dlje, tako kot jo je za Finsko napisal Slavko Gaber s sodelavkami.

Bog pa ni le naklonjen šoli, vsaj malo je tudi sindikalist. Sindikatom je namreč tik pred stavko vrtcev ponudil nove trdne argumente za njihov upor proti povečevanju števila otrok v skupinah in ponižujočemu predlogu ministrstva, po katerem naj bi se odpuščanju vzgojiteljic izognili tako, da bi jim visoko izobrazbo priznali le za polovico delovnega dneva. Mimogrede, ta predlog ministra ni samo nestrokoven, je tudi mizogin. Samo poskusimo si predstavljati, da bi zdravstveni minister predlagal, da zdravniki kakšno uro ali dve na dan delajo kot administratorji, recimo, ko izpolnjujejo recepte ali pišejo poročila. Za noge bi ga privlekli iz kabineta in namočili v Ljubljanico. Kot nekoč goljufive peke. Ko gre za vzgojiteljice, ženske brez družbene moči – v ministrovih očeh je zagotovo nimajo – je kajpak vse drugače.

TIMSS je dal sindikatom v roke orožje z ugotovitvijo, da je obiskovanje vrtca in zgodnje ukvarjanje z matematiko v pozitivni korelaciji s kasnejšimi učnimi dosežki. Pokazalo pa se je tudi, da je kasnejša bralna pismenost bolj povezana z izobrazbo staršev kot z dolžino obiskovanja vrtca. Modri minister majhne države, v kateri šteje vsak talent, bi se ob teh spoznanjih zamislil. Razmislil bi denimo o tem, kako vzgojno delo v vrtcu narediti bolj učinkovito, kako torej otrokom iz deprivilegiranih okolij zagotoviti več usmerjene, individualne pomoči vzgojiteljic. Takšno pomoč je v vzrejališčih, kjer imajo otroci praviloma manj kot kvadratni meter prostora in kjer bo otrok z eno vzgojiteljico šel spat, prebudil pa se ob drugi ali tretji, veliko težje zagotoviti.

Zaskrbeti pa bi ga morala tudi vnovična opozorila o velikih regijskih razlikah v bralni pismenosti. Je res vseeno, če povprečni otrok v osrednjeslovenski regiji doseže kar 35 točk več kot otrok v Prekmurju? To je namreč večja razlika kot med Avstrijo in Romunijo. Za te razlike so sicer šole »krive« le v zelo majhni meri, drugi dejavniki so usodnejši. A to pač ne more biti izgovor, da za ublažitev teh razlik ne bi storili več. Hongkong je dokazal, da je to mogoče. Pri njih socialni status družin na dosežke otrok skorajda ne vpliva.

Francoski minister za edukacijo Vincent Peillon je v ponedeljek napovedal, da bo vlada v prihodnjih dveh letih na novo zaposlila okoli 43.000 učiteljev. Hollandova vlada, ki je sprejela odločitev, seveda ni druščina avanturistov, ki bi se v letih hude krize hotela dobrikati šolnikom. To je le nujni vladni odgovor na posledice odpuščanja, ki si ga je privoščila desna vlada. Ta je v petih letih ukinila 80.000 delovnih mest. Posledice pa so hude. Francoski šolarji so se v bralni pismenosti po PIRLS 2011 skupaj s španskimi uvrstili statistično pomembno pod Slovenijo, v TIMSS 2011 pa sploh niso sodelovali. Šparanje pač. Moramo res po francoski poti?