Če prav razumem, imamo in smo vsa leta imeli možnost odstaviti nepoštene poslance, v tem trenutku pa lahko torej državljani to zahtevajo vsaj v primeru treh ponarejevalcev v parlamentu? Če je to res, potem naslavljam na Terška in vse pravnike, ki so to možnost poznali in naj bi po svoji funkciji služili državljanom, naslednje vprašanje: zakaj nam tega niste že prej povedali? In koliko stvari nam sedanja zakonodaja še omogoča, pa nam jih javni servis prikriva, ker namesto zakonov uboga »zakon« šefa? Ali drži novica, da bi lačnim otrokom po šolah že vse leto lahko dali brezplačne malice, pa ga ni bilo junaka, ki bi si upal ta zakon uveljaviti? Kaj je pravzaprav dolžnost in kaj »poklic« pravnikov v javnih službah? So res odgovorni le za svoje ozko področje, ali pa imajo tudi kakšno javno, družbeno odgovornost, v državi, kjer je pravni red mlad, pravna država pa na kolenih? Ali so to, kar pravi vrhovna sodnica Nina Betetto: »Pravniki kot intelektualci smo ljudje, ki moramo razmišljati z lastno glavo in se odzivati na dogajanje v družbi, ne pa skrbeti samo za lastno dobro, za svoj vrtiček, mislim zlasti materialno. Potem gotovo kot del intelektualne elite nosimo odgovornost.«
Vsekakor jo nosijo. Oglasijo se namreč le takrat, ko jih doleti kakšna kritika, in še to vedno le z eno in isto mantro: neodvisnost sodstva. Ta je seveda nujna in to, da jo skušajo omejiti politiki v kazenskem postopku, je škandal brez primere, toda ali ta neodvisnost pomeni, da javna razprava o problemih, ne posameznih primerih, in klic na odgovornost nista dovoljena? Nikoli, prav nikoli namreč pravniki javno ne pojasnijo, kaj hudiča bodo konkretno naredili, da se ne bi ponavljale farse na sodišču, od tako banalne, da obtoženih ni blizu (in je globokemu sodniškemu razmisleku namesto jasnemu pravilu prepuščeno, ali bo neudeležbo kaznoval z globo ali s privedbo ali pa z globokim vzdihom), do tega, da se korupcijski procesi vlečejo leta, dve leti pa je trajal proces z nezakonito pridobljenimi dokazi. Bodo končno zmožni pokazati, kdo je kriv za to šlamastiko, policija, tožilstvo ali sodniki? Kdo bo za to odgovarjal in kaj je treba spremeniti, da se take stvari ne bi ponavljale? Ali pa vrana vrani…. tako kot pri zdravnikih…? In ali se bodo končno nehali delati norca iz zdrave pameti, ko lakonično prelagajo odgovornost in izjavljajo, da bo morda višje sodišče presodilo drugače? Kot da ne bi šlo za sistemsko napako zbiranja nezakonitih dokazov, ne pa za vprašanje presoje? Medtem pa bodo domnevni prekupčevalci z odvetniki veselo preučevali, koliko odškodnine bi lahko iztržili? Je kdo kdaj poskusil izračunati, koliko nas stanejo, v človeških močeh in denarju, vse te pravne šlamastike?
Dobro. Če to, kar trdi dr. Teršek, drži, je to zdaj treba prevesti v konkretne ukrepe. Ker se večina pravnikov strinja, da bi bilo treba takoj urediti možnost odpoklica županov in politikov, ki so v kazenskem postopku, predvsem če gre za obtožbo o korupciji, kraji, ponarejanju itn., morali zapustiti funkcijo, je treba za to najti pravne poti. Na mehanizme političnega kaznovanja, kot je interpelacija, se ne gre zanesti, saj je interpelacija talka koalicijske večine ali pa celo širših nenačelnih parlamentarnih »koalicij«. Namesto paničnih političnih mešetarjenj z ustavo in neobstoječe politične kulture je torej nujen higienski ukrep, za začetek: uzakonjenje možnosti odpoklica županov in omejitev na dva zaporedna mandata, odpoklic svetnikov in drugih visokih funkcionarjev, ki so v kazenskih postopkih; kajti kot pravi Saša Zagorc, docent ustavnega prava: »Če je bil pomemben funkcionar obtožen zlorabe oblasti, je lahko odgovoren tudi objektivno in ne le subjektivno. Vprašati se moramo, kako izvaja politični nadzor, če se spodaj dogaja korupcija. Bodisi je kazensko odgovoren bodisi nesposoben.«
Za začetek, za dober začetek torej. Kajti že samo uveljavitev te prve in temeljne državljanske zahteve bi na političnem terenu povzročila radikalno izboljšanje: odnesla bi lepo število obtoženih in obsojenih županov, izpraznila bi oslovsko poslansko klop, in dala slovo premierju in prvaku opozicije. Predvsem pa bi vsem ostalim dala vedeti, da so končno tudi oni dobili svojega Velikega brata, ki jih budno opazuje: državljane. Zaprite oči, in si predstavljajte reševanje socialnih in ekonomskih težav brez njih… Dober začetek.
A le začetek, kajti ekipa na oblasti ne pozna meja, ne meja samovolje, ne cinizma. Medtem ko državljanom vre kri od klientelizma, Cerkev namreč kar preko vladnega kabineta pritiska na nacionalni radio! Na radio, kjer je predvsem tretji program že popolnoma deformiran od bogaboječnosti, prikoraka nadškofov pooblaščenec Janez Juhant in zahteva uvedbo uredništva verskega progama. Ker »dogovor« ni uresničen, se RKC loti naloge preko Janševega kabineta in ministra Turka. RKC ima za širjenje svojih idej radio Ognjišče in tednik Družino. Javni zavod RTVS je pred pritiski cerkvenih zahtev že tako in tako popustil do te mere, da beležijo vsako procesijo treh tercialk. In zdaj še posebna redakcija? A bo tretja republika v resnici teokracija?
Seveda bo. Pri pripravi družinskega zakonika bodo ministru Vizjaku, sicer borznemu vizionarju, menda svetovali France Cukjati, Aleš Primc in Tomaž Merše. In kakšna je strokovnost te svete trojice? Obsesivna homofobija.