Letošnja energetska kriza je pokazala, da dosedanji prevladujoč (nemški) koncept odziva na podnebne spremembe ni vzdržen. Koncept stave na obnovljive vire sonca in vetra je bil vzdržen le, dokler so poceni fosilni viri v jesensko-zimskih mesecih zagotavljali manjkajočo električno energijo po sprejemljivih cenah. Tega obdobja je konec.
Ključen problem tega koncepta je neenakomerna letna in dnevna dinamika proizvodnje električne energije. Po podatkih iz Nemčije sončne elektrarne v šestih mesecih, med aprilom in septembrom, proizvedejo več kot 70 odstotkov letne proizvodnje električne energije. To pomeni, da v pomladansko-poletnih mesecih, ko je poraba elektrike najnižja, nastajajo veliki presežki, medtem ko v času kurilne sezone, ko se poraba energije (za ogrevanje) glede na poletne mesece podvoji, prihaja do velikih primanjkljajev električne energije.
Problem bi bil rešljiv, če bi lahko poletne viške elektrike shranili za zimske čase, vendar te tehnologije danes še nimamo. In je niti v doglednem času naslednjega desetletja – prek vodika (ob čemer se sicer izgubi polovica energije) – ne bomo imeli. Zato države ta problem »rešujejo« tako, da pozimi potrebno elektriko proizvajajo predvsem s kurjenjem plina in premoga. Kar je posmehovanje boju proti podnebnim spremembam.
Ta računica se je ekonomsko, ne pa z vidika ogljičnega odtisa, nekako izšla, dokler so bile cene fosilnih virov energije nizke. Ob povečanem povpraševanju zaradi gospodarskega okrevanja ter nato zaradi vojne v Ukrajini in napačnega odziva evropskih držav na to vojno so cene nafte, plina in premoga šle v nebo. S tem pa tudi cene električne energije, ki so postale prohibitivno visoke, zaradi česar so morale evropske vlade za ceno električne energije za gospodinjstva uvesti cenovne kapice in subvencije za podjetja.
K temu je treba dodati, da so zaradi zmanjšanja nabav ruskega plina številne države morale reaktivirati termoelektrarne na premog oziroma povečati njihovo proizvodnjo. Prišteti je treba še dodatne emisije ogljikovega dioksida zaradi pomorskega prevoza utekočinjenega zemeljskega plina, ki naj bi nadomestil ruski plin.
Dosedanji koncept stave na obnovljive vire sonca in vetra kot boja proti podnebnim spremembam je s tem tako ekonomsko kot moralno bankrotiral.
Potrebna je korenita sprememba energetskega koncepta. Optimalna rešitev mora v luči ciljev zagotavljanja stabilne in zanesljive oskrbe z energijo ter trajnega zmanjševanja ogljičnih emisij upoštevati predvsem en postulat: nacionalno energetsko samozadostnost oziroma samooskrbo. To je mogoče zagotoviti le s kombinacijo decentraliziranega in centraliziranega načina.
Decentraliziran način pomeni, da gospodinjstva in stanovanjske skupnosti inštalirajo sončne elektrarne in toplotne črpalke. Pri tem obstajata dva problema. Prvi je uravnavanje dnevne in letne dinamike proizvodnje ter porabe električne energije. Do sedaj je sistem deloval zaradi letnega net meteringa, ki je omogočal, da so gospodinjstva na letni ravni poračunala količine proizvedene energije, ki je šla v omrežje, s količinami iz omrežja prevzete energije. Pri čemer so za prevzeto energijo plačala samo omrežnino in dajatve, ne pa tudi cene energije. Ob povišanih cenah elektrike je tak sistem za dobavitelje postal ekonomsko nevzdržen in obračun bo treba premakniti na mesečno ali celo dnevno raven.
Drugi problem je omrežje, ki ni bilo dizajnirano za agregacijo viškov elektrike iz razpršenih virov. Zato se omrežje ob množični priključitvi razpršenih sončnih elektrarn sesuje oziroma je te treba odklapljati, proizvedena energija pa se izgubi v prazno.
Edina vzdržna rešitev za ta dva problema je večja stopnja samooskrbe, da torej gospodinjstva ob inštalaciji sončne elektrarne vgradijo tudi shranjevalnike energije. S tem bi bila v »sončnih« mesecih dosežena popolna samooskrba, hkrati bi bilo omrežje razbremenjeno, v celotnem letu pa bi dosegli 40- do 50-odstotno samooskrbo.
Takšna investicija v toplotno črpalko, sončno elektrarno in baterijo povprečno gospodinjstvo stane okrog 40.000 evrov. Vlada bi namesto sedanjih subvencij samooskrbo lahko spodbudila s ponudbo ugodnih kreditov (prek Eko sklada), sredstva pa bi se zagotavljala iz podnebnega sklada in izdaj trajnostnih obveznic. S takšno investicijo bi gospodinjstva na letni ravni pri stroških energije lahko privarčevala med 1000 in 2000 evri.
Še vedno pa ostane problem dejstvo, da bi s tem gospodinjstva postala največ polovično samooskrbna. Treba je zagotoviti čisto energijo tudi za gospodarstvo, ki je največji porabnik. Hkrati je treba na nacionalni ravni urno, dnevno in letno centralizirano izravnavati proizvodnjo ter porabo elektrike. To pomeni, da je treba zagotoviti tudi nacionalno samooskrbo, torej čim manjšo odvisnost od uvoza električne energije in virov zanjo.
Kot lahko letos vidimo v Evropi, so energetsko krizo mirno prestale le države, katerih energetski sistem temelji na kombinaciji jedrske energije, hidroenergije in vetrne energije. Vse te države so energetsko samozadostne, hkrati pa nizkoogljične. Na drugi strani je Nemčija, ki je največ vložila v solarni vir energije, zaprla pa jedrske elektrarne, za Poljsko druga energetsko najbolj umazana država v Evropi, hkrati pa živi v strahu pred morebitnimi redukcijami.
Za Slovenijo to pomeni takojšen začetek priprav na gradnjo drugega bloka v Krškem, hidroelektrarn na srednji Savi in črpalnih hidroelektrarn ter začetek spodbujanja gospodinjske samooskrbe, na daljši rok pa vlaganje v vodikove tehnologije. S takim delovanjem bo Slovenija do leta 2045 energetsko povsem samozadostna in brezogljična.
