Ob vsem tem me je obšla mešanica nejevere in besa.

Nejevere, da so se te vesti postopoma, kot normalne, prikradle v cvetober dnevnih novic in dale statistikam, ki nas že nekaj časa opozarjajo, da je petina državljanov revnih in smo torej v stanju izpred kakšnih petdeset let, resničen obraz – zakrit obraz otroka, ki ga je sram, kot bi bil on kriv svoje lakote, kot bi bil on tisti, zaradi katerega se je država morala znova zadolžiti po katastrofalnih pogojih. In da, ohromljeni smo, na to drsenje navzdol ne znamo več odreagirati, bolščimo v ekran in ne razumemo, zakaj socialna služba takoj ne odreagira, ker ne moremo verjeti, da socialna služba ni več socialna, ker taka ni več niti država. Ker se je ta država spremenila v mrhovino, kjer otroci gladujejo, jastrebi pa veselo plenijo.

Nejevere, da je ta država tako zavozila, da starejši ljudje še enkrat podoživljajo mučne situacije iz otroških let, ki so jih postopoma in mukoma pozabljali, v dobri veri, da so vsaj v teh krajih za zmeraj preteklost. Da se jim, sedemdeset let kasneje, samodejno oglasi občutek krivde, ker so siti. Ker so, kot jim nenehno dopoveduje politika, nenadoma na strani tistih strašnih privilegirancev z jajčkom na krožniku, z jajčkom, ki si ga niso zaslužili, s pokojnino, ki je niso sami ustvarili, ampak jim je bilo vse to podarjeno od dobre matere Države. Ki pa jih ima zdaj dovolj, požrešnih starcev. In jim bo to vzela. Tako kot njihovim vnukom. Da, ker so oboji živeli prek svojih zmožnosti.

In potem je bil bes. Bes nad ministrom za delo, družino in socialne zadeve, Andrejem Vizjakom, tako lepo rejenim, očitno tako prekleto sitim, da zaspi pred izračuni, statistikami, poročili in televizorjem in ne vidi lačnih otrok. Pa kdo so ti ljudje, ki nam vladajo? Kdo je ta minister in kako se od sramote ne vdre v zemljo, ker je soavtor politike, ki je povzročila, da mu prebivalstvo nekoč razvite dežele strada? Minister, ki sesuva pravice dela, ki družine tišči v lakoto z ukinjanjem socialnih podpor, ki je bil v prvi Janševi vladi 2004–2008 minister za gospodarstvo in je torej soodgovoren za njegovo stanje, minister v vladi, ki je ob koncu prvega mandata s stupidno predvolilno nastopaško gesto podelila brezplačne obroke vsem otrokom, ne glede na njihov socialni položaj, torej nagradila bogate, v drugi zasedbi oblasti pa jih je vsem odvzela – in s tem seveda kaznovala revne?

Kako zaustaviti to perverzno ravnanje? Kdo je zastopnik, kdo zagovornik lačnega otroka?

Lačni otrok nima svojega sindikata, ker ne more plačati članarine in so njegovi interesi slabo artikulirani – večinoma le joče ali pa je pogreznjen v ubit molk.

Lačni otrok nima svoje stranke, prav vse so se mu odrekle, četudi v njegovem imenu rade govorijo, kadar so volitve; tudi predsednik vlade je govoril o svojem Črtomirčku in njegovi prihodnosti, potem pa za ne-njegove Bogomile ukazal ukinitev socialnih podpor.

Lačni otrok je nadležen tudi kapitalu, ne da miru in ne prinaša profita, ker ne kupuje, je le strošek, in to na dolgi rok, nikoli ne bo povrnil vlaganj vanj, ker bo zaradi praznega trebuha verjetno že pri petnajstih rinil v službo, ki je ni. In če jo dobi, mu bo ob izgubi verjetno padlo na pamet, da bi imel še podporo – lačni otrok je nadležen tudi državi.

Lačni otrok nemarno raste v lačnega odraslega, ne razume, kje mu je mesto, in ne razume, da je njegova usoda že izpisana – kapital je že zdavnaj izračunal, kako koristen mu je velik odstotek brezposelnih, bazen vedno razpoložljive delovne sile, s katero tu in tam zagroziš onim, ki še imajo delo in ki je nekakšno svarilo nepokornim. Si predstavljate državo, v kateri bi bilo dovolj dela za vse? In bi se lahko delavec mirno odrekel izkoriščevalskim razmeram enega delodajalca in ga zamenjal za drugega? Profiti bi zdrknili na raven, ob kateri se danes lastniku ne ljubi niti glave obrniti. Polna zaposlenost je del najbolj morastih sanj kapitalista, je zlomljena palica, s katero se živino žene za stroje. Kapital je tako že zdavnaj poskrbel, da se je brezposelnost ohranjala, dobiček maksimiziral, delo pa postalo redka dobrina, za katero so – ha, to je eden njegovih najlepših dosežkov, na katerega je res ponosen! – ljudje pripravljeni celo plačati. Plačati v obliki manjše plače in prevzemanja stroškov dela – saj veste, to je tisti, delodajalcu tako ljub samostojni podjetnik, ki so mu obesili vse stroške delodajalca in odrekli vse pravice. Kajti ne le da dobrina, imenovana delo, postaja vse redkejša, tudi nekdanji tihi dogovor med politiko in kapitalom, da bo država hranila lačne v času, ko so kapitalu in njej nepotrebni, je bil prekinjen. Kapital se je zakockal in se je bil prisiljen (da bi akumulirani kapital zadržal in njegovi otroci ne bi bili lačni), otresti dodatnih velikih množic delavcev, država se je šla enake gospodarske in finančne gamblinge in se zato zdaj skuša ravno tako otresti svojih zaposlenih, da bi prikrila/pokrila svoje luknje. In njeni otroci ne bi bili lačni. Smo v zgodovinskem trenutku, ko se politika in kapital večinsko strinjata: države imajo približno petino prebivalcev preveč. Če bi se Slovenija denimo otresla kakšnih 400.000 ljudi, bi bila idealna država, država brez revežev. Država brez lačnih otrok. Država s pozitivnimi novicami v medijih. Tako razmišljajo politiki, ko sedijo za mizo in se jim nekoliko spahuje po poceni in preobilnem kosilu v parlamentarni menzi. Kako to narediti, je še edino, kar jih bega.

Lačni otroci nimajo nikogar več razen na kolena potisnjenih, obupanih, ponižanih in razžaljenih staršev. Vse lačne družine so same samcate na ogromnem planetu blagostanja.