Če so se drugo polovico lanskega leta centralni bankirji še spraševali, ali je rast inflacije zaradi postcovidnega odpiranja gospodarstev prehodne ali trajne narave, pa je tej dilemi nesmiselna in grozljiva vojna v Ukrajini bržčas naredila konec. Po ruskem napadu na Ukrajino so cene energentov, hrane ter ključnih surovin in inputov za industrijo ponorele. Dobili smo vse potrebne sestavine za stagflacijo, kot v drugi polovici 70. let prejšnjega stoletja.
Vendar je treba biti pri teh napovedih in iskanju »zdravil« pazljiv. Čeprav je IGM Forum na poslovni šoli Chicago Booth, ki vključuje vodilne evropske in ameriške ekonomiste, že napovedal veliko verjetnost za recesijo v Rusiji, stagnacijo v razvitih državah in visoko inflacijo, povezave tukaj niso tako avtomatične, kot se zdijo. Prvič, povišana inflacija, denimo od pet do deset odstotkov na leto, še ne pomeni nujno stagnacije. Povišana inflacija in spodobno visoka gospodarska rast lahko med seboj koeksistirata. Do stagnacije (in posledične stagflacije) lahko privede le kak velik povpraševalni šok, fizično pomanjkanje ključnih inputov, kot so energenti, ali pa prehiter in premočan odziv monetarne politike, ki premočno podraži denar.
Drugič, treba je razumeti, ali je bila povišana inflacija povzročena zaradi presežnega povpraševanja (in posledičnega pregrevanja gospodarstva) ali zaradi ponudbenih šokov. V primeru presežnega povpraševanja lahko centralne gospodarstvo hitro ohladijo s podražitvijo denarja. Če so ključni vzroki povišane inflacije ponudbene narave, kot se danes kažejo v obliki pomanjkanja ključnih sestavnih delov zaradi zamaškov v dobavnih verigah, pomanjkanja delovne sile in visokih cene energentov in surovin, centralne banke nanje ne morejo vplivati.
In tretjič, pomemben je odziv na povišano inflacijo. Če podjetja vgrajujejo višje cene inputov v končne cene izdelkov in če se sindikati na to odzovejo z zahtevami po zvišanju plač, pridemo v plačno-inflacijsko spiralo, ki začasno povišano inflacijo spremeni v trajnejše povišana inflacijska pričakovanja. Zato mora biti odziv ekonomskih politik na nastalo situacijo dobro premišljen in koordiniran. Stava zgolj na monetarno politiko, da bo znižala povišano inflacijo, se lahko pokaže kot zelo zgrešena in dolgoročno škodljiva.
Centralne banke sicer lahko zaustavijo inflacijski del v pojavu stagflacije. Vendar na zelo grob način, saj nimajo nobenega zdravila za vzroke stagflacije in nimajo mehanizmov, s katerimi bi vplivale na vzroke. Ne morejo povečati ponudbe energentov in ključnih inputov za proizvodnjo (od surovin do čipov), katerih pomanjkanje je privedlo do porasta cen. Ne morejo na trg dela poslati več kvalificiranih zaposlenih. Centralne banke nimajo nobenih neposrednih vzvodov za reševanje teh problemov.
Edina instrumenta, ki ju centralne banke lahko uporabijo, sta, da tako močno zmanjšajo likvidnost v finančnem sistemu in tako zelo podražijo denar (dvignejo obrestno mero, da ta postane močno realno pozitivna), da pobijejo željo potrošnikov po trošenju in izničijo donosnost investicij. Torej tako, da pobijejo gospodarsko aktivnost in s tem zaposlenost ter zaradi zmanjšanja količine in hitrosti obračanja denarja posledično prizemljijo tudi inflacijo.
Torej centralne banke načeloma lahko zatrejo inflacijski del v pojavu stagflacije, vendar na enak način, kot če bi se zatiranja koloradskih hroščev lotili tako, da bi na krompirjeva polja vrgli napalm in jih požgali. To je naredil predsednik Feda Paul Volcker leta 1979. V skladu s svojim sloganom »Izstradajmo zver« je ob 11,3-odstotni inflaciji vodilno obrestno mero do leta 1981 dvignil na 20 odstotkov. Po prejšnji solidni gospodarski rasti sta sledila kolaps in triletna recesija, brezposelnost se je podvojila na več kot 11 odstotkov in sledili so najmnožičnejši protesti v zgodovini ZDA. Volcker je tisti, ki je inflaciji dodal stagnacijo oziroma iz inflacije naredil stagflacijo. Leta 1982 je malce razrahljal monetarno politiko, sledilo je gospodarsko okrevanje, toda brezposelnost se je šele osem let po začetku dezinflacijske politike vrnila na raven iz leta 1979.
Zato se, preden se kakšni inflacijski jastrebi navdušijo nad Volckerjevo »napalmsko metodo«, vprašajmo, kako se optimalneje lotiti problema povišane inflacije. Treba je najti zdravila za ponudbene šoke, da bi zmanjšali njihov vpliv na rast cen. Tukaj mora vodilno vlogo odigrati država in ne centralna banka. Slednja mora ostati previdna. Vlada lahko kratkoročno omeji vpliv povišanih cen energentov na podjetja in gospodinjstva z znižanjem davščin na energente. Torej z absorpcijo tega šoka prek proračuna.
Na ponudbene šoke pri ključnih inputih morajo države odgovoriti tako, da naslovijo ozka grla v dobavnih verigah. Če je bila evropska komisija uspešna pri centralnih nabavah cepiv proti covidu, je lahko enako uspešna v pogajanjih s korejskimi in kitajskimi dobavitelji čipov, da povečajo svoje zmogljivosti. Podobno lahko članice EU z boljšo koordinacijo preusmerjajo kontejnerske prevoze med evropskimi pristanišči, da se časovni zaostanki zmanjšajo. Glede ključnih surovin in hrane, katerih zelo pomembni ponudnici sta Rusija in Ukrajina, pa se mora EU zavzeti za čim hitrejšo sklenitev mirovnega sporazuma med obema. Podaljševanje vojne in vztrajanje pri omejevanju uvoza iz Rusije je strel v koleno za evropsko gospodarstvo in gospodinjstva.
Napačen odziv na sedanjo situacijo bo res povzročil situacijo, ko bo prevladala odločitev o uporabi Volckerjeve »napalmske metode«. In slednja bo res privedla do katastrofe.
