Ko sem pri – danes skoraj nepredstavljivih – tridesetih letih čez noč postal ravnatelj, si nisem niti v sanjah predstavljal, v kakšno avanturo se spuščam. Ker sem obljubil, da bom nalogo opravljal samo eno leto, mi je bilo pri srcu mnogo lažje. Na srečo (ali pa žal) je avantura postala moje življenje in opravljal sem jo kar enaintrideset let. V teh letih se je zvrstilo šestnajst ministrov, nekaj resnih reform, spremenil se je družbeni sistem, povečala se je vloga staršev in tako dalje.
Vloga ravnatelja se je v tem času bistveno spremenila. Če sem na začetku ravnateljeval brez računalnika in imel največ deset pravilnikov, sem imel ob odhodu dva računalnika, skoraj petdeset pravilnikov, na srečo pa še zmeraj razumne starše, odlične učitelje in krasne dijake. Birokracija mi je grenila življenje, saj se to kljub obljubam nekaterih ministrov, da bodo šolstvo razbremenili razne prav(il)niške navlake, ni zgodilo. Zadnji primer, ki odseva »skrb« za šolstvo, je pravilnik o žvižgačih, ki so ga šole panično pripravile. Še sreča, da pri tem dušenju šolstva nisem več udeležen, saj bi si za sprostitev jeze začel požvižgavati tisti večni refren We don't need no education iz repertoarja legendarne skupine Pink Floyd.
Ko enkrat, sploh po toliko letih, odidete, se v šolo večkrat v mislih vračate in obudite zgodbe dijakov, ki so vam bili v navdih. Še lepše pa je, ko se z njimi dejansko srečate in prisluhnite njihovi življenjski zgodbi. Takšen je bil tudi zadnji pogovor z dijakinjo, ki bo prihodnje leto končala študij na Harvardu. Opis njenega študija je potrdil, zakaj je Harvard na vseh lestvicah med najboljšimi univerzami na svetu. Fleksibilnost študijskega programa omogoča kombinacijo za nas nemogoče sočasne izbire smeri in predmetov. Ker je bila dijakinja v naši srednji šoli izjemna na področju kemije, obenem pa zelo nadarjena igralka, je tudi na Harvardu (lahko) ohranila razvijanje tako naravoslovnega kot umetniškega področja.
Poleg študija biologije (kemijo je namreč po drugem letniku lahko zamenjala za biologijo) je izbrala tudi področje gledališča. O tem, katera bo njena nadaljnja poklicna pot, se sicer še ni odločila (po eni strani se, kakor bi se najbrž številni, bojim, da gledališče, kar je mnogo bolj negotova pot kot znanost). Beseda je nanesla tudi na manj resne teme, kot je na primer preživljanje poletja. Julij in del avgusta bo preživela v Londonu, kjer bo asistentka režije muzikala svoji mentorici režije s Harvarda. Prejela je namreč sedem tisoč dolarjev, ki jih študentom iz sklada za projekte namenja univerza. Pri tem praktično ni nobene birokracije o opravljenih sredstvih, saj univerza vestno zaupa in verjame študentom, da bodo sredstva namensko porabljena.
Če ste pričakovali, da bom nadaljeval, naj to počnejo tudi naše univerze, ste se zmotili. Tega ob trenutnem financiranju ni in tudi ne bo sposobna niti naša največja, ljubljanska univerza. Za primerjavo: proračun Harvarda za leto 2022 je 5,4 milijarde (!) dolarjev, celotni slovenski proračun za isto leto pa, preračunano, 14,98 milijarde dolarjev. Treba bi bilo najti nova sredstva, ki bi omogočila takšne projekte. Za trinajst mladih bo letos takšna sredstva zagotovila recimo Zavarovalnica Triglav s projektom Mladi upi.
Morebitna, vsekakor mnogo višja sredstva se skrivajo v spremembi štipendiranja nadarjenih, o čemer sem na kratko že pisal. Za obnovitev spomina: Slovenija je v letu 2020 za štipendiranje nadarjenih namenila dobrih devet milijonov evrov, kar je precej manj kot v najboljših letih: leta 2021 je bilo zagotovljenih kar krepkih 31 (!) milijonov evrov. Sredstva so namenjena za razvoj nadarjenosti, a so nenadzorovana, saj jih prejemniki dobijo na svoj bančni račun in jih porabijo po svoji volji. Do zdaj še ni bilo resnega poskusa spremembe takšnega načina. Vsaka oblast se tega otepa, saj je trenutno razumevanje namena štipendiranja nadarjenih omogočanje študija, kar pa seveda ni namen štipendiranja. Ustanovitev sklada, ki bi po vzoru Harvarda ali pa Zavarovalnice Triglav omogočal konkreten projekt, je seveda utopija. Pa vseeno za primerjavo: če bi posameznemu dijaku oziroma študentu namenili pet tisoč evrov za projekt, bi leta 2020 lahko financirali projekte 1818 dijakom in študentom, leta 2020 pa kar 6220. Povratni učinki projektov bi bili bistveno večji, kot je ustaljeno štipendiranje »na roko«.
Opisani predlog trenutno ni (in tudi ne bo) izveden, saj tudi mnogo večji problemi ne najdejo ustreznega odziva trenutne vlade. Slabi rezultati naših učencev na področju bralne pismenosti niso naleteli na noben odziv vlade, čeprav gre za ključno kompetenco nacije. Mimogrede: vse sosednje države imajo boljši rezultat. Tudi odstop skoraj polovice članov strateškega sveta s področja izobraževanja je šel skoraj neopazno mimo. Zato pa je vlada veliko pozornost posvetila odstrelu medvedov (še sam predsednik vlade se je vmešal z odločitvijo – le zakaj?), pooblaščenim svetovalcem za dobrobit živali in tako dalje.
Ko sem na spletni strani estonskega ministrstva za izobraževanje zagledal fotografijo ministrice za šolstvo skupaj z veleposlaniki tujih držav na vsakoletnem srečanju, kjer jim predstavijo dogajanja na tem področju, so mi postali še bolj razumljivi odlični rezultati estonskih otrok na testih PISA. Podobno kot Finska je tudi Estonija prav izobraževanje postavila kot prioritetno področje, na katerem temelji prihodnost države. Zato tudi ni naključje, da je v letošnjem letu povišala plače učiteljem za 23,8 odstotka. K(d)aj pa mi?
