Kot ste najbrž že opazili, je vloga zastavonoše varčevanja pripadla finančnemu ministru, ki naj bi nas s svojim tehnokratskim ugledom – in videzom, da tega ugleda za nobeno ceno ne bo želel izgubiti – prepričal, da bomo ostali na varni strani. Nikoli ni bil politik, vedno je bil le ekonomist, ki v politiki deluje le zato, da korigira njene lastne hibe, njen notranji politikantski moment. Skratka, na videz idealna figura za ta čas: deluje kot človek, ki ve, kaj dela, in ki bo to, kar ve, da mora delati, tudi napravil. Deluje kot človek normalizacije.
Pa vendar. Če odmislimo že dejstvo, da je v poznem kapitalizmu, ki se spopada s trojno (politično, ekonomsko in ekološko) krizo, že na ravni čiste teorije največja zabloda prav prepričanje o možni »normalizaciji« situacije po starih kriterijih (če nič drugega, globalno segrevanje ne bo čakalo na vsakokratno sprotno prilagajanje okvirom možnega), je Mramor, ta na videz absolutno nevtralna figura, v svoji novi pojavitvi vendarle pokazal kanček presežnega angažmaja, presežnega diskurzivnega napora, ki seže onkraj čiste tehnokracije. V Odmevih, kjer je predstavil prve okvire vladne varčevalne politike, sta mu namreč ušli dve za njegovo funkcijo povsem nepotrebni gesti.
Prvič, če je kot vrhovni računovodja v nabor ukrepov vključil trošarino na sladke pijače, od katere si obeta okrog osem milijonov uravnoteževalnih evrov, bi povsem preživeli brez tega, da nam pojasnjuje, kako so pijače z dodanim sladkorjem in drugimi substancami »slabe za tistega, ki pije tako pijačo«, in kako je ta dajatev v resnici namenjena destimulaciji potrošnje v imenu zdravja – žal, minister, če reveže na eni strani prepričujete o tem, da naj še malo stisnejo, jim lahko za ta čas tudi pustite, da sebi in svojim otrokom privoščijo edini privid luksuza, ki jim še ostane, zdravje gor ali dol. Še posebno zato, ker si kot kratkoročni računovodja ne morete želeti in si tudi zares ne želite dejanske in takojšnje abstinence.
A to še ni vse. Na izziv Rosvite Pesek, ki ga je opomnila, da »smo« pričakovali, da bo nekaj naredil v zvezi z najvišjim dohodninskim razredom (le kdo je ta »smo«, v imenu katerega govori?), je Mramor razkril svoj pravi kredo: »Četrti dohodninski razred je res razred, ki bi ga jaz želel ukiniti. Za leto 2015 to še ne gre, v letu 2015 pa bomo zagotovo preučili možnost, da se razbremeni, kot sem že včasih rekel, najbolj pridne, produktivne in inovativne.«
Mramorjev problem ni le v tem, da veruje, da si menedžerji (edini, ki ta razred sploh dosežejo) to plačo dejansko zaslužijo, da višina dohodka neposredno odraža nivo pridnosti, produktivnosti in inovativnosti. Problem je, da velja tudi obratno, da obenem veruje, da so te kapitalistično moralistične vrline tudi same odraz višine dohodka. Nivo morale je nivo dohodka in nivo dohodka je nivo morale. Več ko imaš, bolj si moralen – in jasno, manj ko imaš, manj si moralen.
A če ob Mramorjevih nastopih že mislimo, da Cerarja sploh ne potrebujemo, se motimo. Cerar, ki o teh številkah in konceptih sicer ve ravno toliko kot njegov povprečni volilec (torej nič), je tu le zato, da nam pokaže pot in smisel naloženega odrekanja, kjer hkrati ko postajamo manj, postajamo več. Medtem ko nam Mramor govori, kakšni smo, nam Cerar narekuje, kakšni naj bomo. In ker Cerar ni Pahor, se ne odreka reprezentanci, temveč nam kot zgled pokaže kolektivno odrekanje svoje vladne reprezentance:
»Lahko povem, da smo se vsi člani koalicije, posamezne ministrice in ministri, odrekli marsičemu za to, da bi izpolnili vse te zahtevne kriterije za zmanjšanje proračunskega deficita. /.../ In naj na koncu /.../ izrazim pričakovanje, morda celo apel, ki ga naslavljam na naše socialne partnerje, na vse tiste deležnike, ki morajo z nami sodelovati /.../, naj tudi oni poskušajo v tem duhu, ki ga vlada izkazuje /.../, prispevati na enak način, morda tudi s kakšnim odrekanjem, k skupnemu dobru.«
Skratka, bolj ko se bomo odrekali, bolj bomo delali v skupno dobro. In seveda, čez čas nam bo skupno dobro čudežno dodelilo več denarja – in ne da bi vedeli, bomo postali bolj moralni, bolj pridni, bolj produktivni in bolj inovativni.
In dejansko, če imajo sindikati še kakršen koli smisel, bi se morali ob tem, ko jim je bila na krožnik servirana nepovratna pot do obče prekernosti, odreči konstruktivnemu sodelovanju ter se začeti igrati in za šalo predlagati to, česar vlada ne pričakuje – povsem direktno in prav nič mehko znižanje plač. Verjemite, vlada tega ne bi sprejela. Temu pač ne bi mogli več reči sistemski ukrep in to ne bi bila več optimizacija procesov – pa čeprav bi se deficit kratkoročno zmanjšal. In morda bi na tej točki začeli misliti.