Kaj je torej država z varčevalnimi paketi zadnjih let naredila?
Direktorjem je dala obvezo, da postrojijo delavce in jih natančno preiščejo. Iščejo seveda njihove šibkosti, morda mladostno zaletavost ali starostno opešanost, morda nevednost ali preveč znanja, morda prenagljenost ali počasnost, morda pretirano ali premajhno ambicioznost, preveliko samostojnost ali pretirano ustrežljivost.
Direktor je v položaju, ko mora prst uperiti v 1,3 človeka in reči: ti. Ti boš šel, ti si najslabši. Do sprejema tega zakona si bil čisto v redu, tako kot vsaj polovica tebi podobnih kolegov. Ampak zdaj nisi več, zdaj sem natančno pogledal in našel dlako na tvojem jeziku, mozolj na tvojem značaju, uš na tvoji ubogljivosti. Ti, ne ta zraven tebe, tebi tako enak, moraš iti. In tisti zraven si oddahne.
Direktor, ki je morda povsem spodoben človek, se torej čez noč, z vladnim ukrepom, znajde v položaju nekoga, ki mora svojemu podrejenemu podtakniti neki greh, neko napako, neko neustreznost. Če je ta direktor – človek normalen, potem ne to ne prihodnje noči ne spi. Kako naj izbere? Katerega ranjenca naj ustreli, da bodo ostali prišli živi čez reko? In ker bo rek še veliko, kdaj bo moral ustreliti še sebe? Kako naj pošteno opravlja svoje delo do podrejenih – in to je bistvo njegovega dela, če zares hoče zagotoviti dobro proizvodnjo, na ta vidik se je ob klanjanju Gospodarju, pa naj mu je ime država ali zasebni lastnik, povsem pozabilo – če pa lahko že majhna zamerica nekomu zariše križec na čelo? Če ga lahko, krvavega pod kožo, vsak trenutek zanese, da nekoga skrivoma, morda celo nezavedno ožigosa, da bo prav on določen za odstrel, če ne bo… priden?
Kriza je torej vodstvenim delavcem naložila eksekutorsko vlogo: na čolnu je prostora le za 99 ljudi, enega vrzite v vodo. Vsako leto enega. Se boste že navadili. Ne bo vam več kratilo spanca.
Naročila jim je, naj ljudi pahnejo v eksistenčno stisko, prevzamejo krivdo za njihove muke in za muke njihovih družin. Kdo pri zdravi pameti in z minimalno poštenostjo bi hotel v teh časih vreči na cesto človeka, ki ga je moral izbrati pod prisilo, zato, ker so njemu pristavili pištolo na senca? Vrže ga lahko le, če je že povsem ponotranjil »ekonomsko nujo«, sprejel cinično logiko kolateralnih žrtev, če se je zatekel k razčlovečenemu »alibiju«, da ravna skrbno, da tehta strokovno, ne osebno, in da s tem rešuje podjetje.
Pošten človek ve: takšna izsiljena izbira ne more biti poštena, saj je, če to zahteva cilj, prav vsakomur mogoče dokazati nesposobnost, lenobo, neznanje, nerednost, vzkipljivost ali neodzivnost. Pošten človek ve: ko bom to naredil prvič, ko bom v imenu »višjih ciljev« žrtvoval človeka in to sam pri sebi opravičil kot strokovno presojo, je z mano konec. Nikoli več ne bom cel.
Država torej v vodstvenih delavcih vzgaja poslušne izvajalce navodil, navodil, ki od njih zahtevajo, da delujejo izprijeno: ker zakonodaja vsaj deloma še ščiti zaposlene, je žrtvi, če noče prostovoljno pod vislice, pač treba podtakniti nekaj, kar upraviči odpoved. Ne le, da bo brez službe, zraven dobi še žig, da je delala slabo, da si je sama kriva za nastali položaj. Ni bila višek, bila je izmeček.
Država/lastnik ima torej ves interes, da na vodilna mesta postavlja ljudi, ki s tem ne bodo imeli težav; to je še en element negativne selekcije ljudi za vodilne položaje. Takih ljudi v krizi ne manjka: zdi se, da dobro spijo tisti, ki so spravili na kolena še kaj več kot enega delavca ali dva ali tristo ali pa tisoč. Zdi se, da dobro spijo tudi tisti, ki so prispevali levji delež k temu, da danes petdeset odstotkov prebivalcev Slovenije ne spi, ker ne vedo, koliko časa bodo še stali v vrstah za letne preglede pred krematoriji odpuščanj. Zdi se celo, da imajo občutek, da so ravnali prav. Da je finančni položaj pač zahteval ločitev zrnja od plev. Kriza, pravijo, terja odpuščanje brezpravnih in ohranjanje upravljalcev, ki bodo »potegnili voz iz blata«. Če finančni položaj zahteva 200 evrov minimalne plače, pa naj bo tako, če 100, tudi prav, naj cela tovarna dela zastonj, naj veselo letijo iz strojev ničvredni knofi, ki na riti ne držijo nobenih hlač, edini izdelki, ki jih je vodstvo v dolgih letih uspelo »nakunštat«, dokler le zagotavljajo vodstvene položaje.
Pogovor o minimalni plači je do konca obscen, ker ga vedno vodijo ljudje, ki jih ta plača ne zadeva in ki so glede vprašanja, kako z njo preživeti, lobotomirani. »Najumnejša načela pravičnosti so tista, o katerih se medsebojno dogovorijo osebe pod poštenimi pogoji,« pravi filozof John Rawls, pogovor o nižanju in minimalnih plačah pa nikoli ne vključuje tistih, ki jih prejemajo, nikoli ta »dogovor« ni sprejet pod minimalno poštenimi pogoji. Je nasilni akt močnejšega, je uvedba mezde namesto že tako tragično uborne plače, ki ne zasleduje ne pravičnosti, ne kakovosti opravljenega dela in ne minimuma dostojnega življenja. Ne zasleduje niti kriterija ekonomske in gospodarske uspešnosti, saj je odprava minimalne plače v podjetju lahko le dokaz popolne menedžerske nesposobnosti. Zasleduje le interes peščice na vrhu.
Kriza torej globoko posega v sam etični temelj, ki nas dela ljudi, v naš čut za poštenost, solidarnost, sočutje. Svoje brutalne zahteve vceplja v psihološki humus vodij, ki izgubljajo čut za pravično in ki jih mešanica strahu za lastni položaj in opoja moči spreminja v družbeni humus totalitarne družbe, v kateri preživetje zahteva, da stopimo na grlo sodelavcu.
Dostojen človek mora ob tem povesiti oči od sramu. Samo popolni pokvarjenec si drzne reči, da na tak način rešujemo državo. Če je to dopusten način, potem je dopustno vse, prisilno delo, prostitucija, otroško delo, plezanje čez trupla, vse, kar res prinaša dobiček. Toda če je dopustno izstradati delavce, potem je dopustno vreči direktorja skozi okno. Če je konec družbene pogodbe, potem je neposlušnost edina možna etična drža.