In dejansko, le takšna ideološka kreatura je sposobna v eno povezati vse tiste malodane delirične reakcije na vladno napoved dviga davka na dodano vrednost, ki so v zadnjih dneh izbruhnile v slovenskih medijih. Zvišanje prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ki meji na blaznost in kriminal, je obrobna tema, znižanje mase plač v javnem sektorju je logična nujnost, kapitalsko polaščanje Radia Študent je lokalna prigoda, ki ji je mesto v Slovenski kroniki – a dvig DDV: to je tisto, kar bo v enem zamahu spravilo na kant tako gospodarstvo kot malega človeka. In zato je o tem treba govoriti in govoriti, govoriti vsak dan in v vsaki informativni oddaji.
Resnično se sprašujem, ali se novinarji, ki dan za dnem z resnim obrazom poročajo o tem, da bo povprečna družina za hrano porabila dobra 2 evra več kot prej, zavedajo neskončne absurdnosti svojega početja. Sploh veste, kaj govorite? Ste šli kdaj v trgovino? Ste kdaj slišali za inflacijo? Ste prepričani, da liter mleka stane toliko, kot je stal pred dvema mesecema? Ga boste zdaj nehali kupovati ali boste zgolj popili požirek manj kot včeraj? Je res tako težko razumeti, da znižanje plače za pet odstotkov za potrošnika pomeni petkrat toliko slabega kot dvig davka za en odstotek? In še več, je res tako težko razumeti, da zaradi inflacije tudi nobena zamrznitev plačila – denimo že dolga leta enake postavke za honorarno delo, od katerega živijo samozaposleni v kulturi – ni zares zamrznitev, temveč realno znižanje?
A tovrstna vprašanja se v trenutku zaletijo v moralni zid: že res, tudi to so pomembna vprašanja, bi nam odgovorili, a takšne neobčutljivosti na zvišanje davka je zmožen samo nekdo, ki ne ve, kako se počuti tisti, ki mora mesec preživeti z nekaj sto evri. Mi, ki vsak dan poudarjamo, da je dva evra veliko, se tega zavedamo in to čutimo. To ni nikakršna demagogija, demagoški so lahko samo politiki. Mi smo vendar na strani malega človeka, v najrevnejše se vživimo pristno. In še več, ker smo v zadnjem obdobju doživeli proteste, ki so nas razsvetlili, da ima mali človek natančno določenega nasprotnika – namreč politične in kapitalske elite – smo v kritiki dviga DDV postali ne le ekonomski analitiki, temveč tudi pravi nasledniki protestnega duha, pravi glasniki ljudstva, ki se ne bo več pustilo ropati.
A država, kot nam sporočajo, ne ropa samo pri hrani. Ko računajo, kakšne bodo posledice dviga, denimo ugotovijo, da bo družina za pralni stroj namesto 500 porabila 508 evrov, za počitnice bo namesto 2000 odštela 2033 evrov, avtomobil pa jo bo namesto piškavih 25.000 stal astronomskih 25.416 evrov. Od tod pa je le še korak do naslednjega davka, davka na nepremičnine, ki malega človeka (ker je pač Slovenec) resnično zadane v srce. Če se mali človek z DDV pogojno še sprijazni, pa se tu, ko država poseže v njegove zidove, pokaže prava narava davkov. Ti že kot taki niso nič drugega kot nepravično in povsem neutemeljeno zažiranje države v malega človeka, ki nam z ulice sporoča: »Ljudje so šparali, so ustvarjali, zdaj pa bodo morali plačati velike davke. Je to pravično?«
Ideološka operacija, po kateri zlagoma preidemo v polje, kjer do tistega, ki ima veliko, čutimo več usmiljenja kot do tistega, ki nima ničesar, je nadvse elegantna. Da bi bila kategorija malega človeka operativna, potrebuje obstoj revežev, potrebuje njihovo eksistencialno stisko, saj se prav na prizorišču zlagane patetike oboroži z afektom usmiljenja, ki ga bo s pridom izkoristila v situacijah, kjer se ta ne more poroditi spontano. Mali človek, ki bojuje neenaki boj z državo, tako ni več le tisti, ki nima ničesar, ne denarja, ne vpliva, ne moči, temveč tudi in predvsem lastnik podjetja, ki sam živi v vili, obenem pa tarna, da je cena delovne sile pri nas previsoka in da je bila ena največjih napak zadnjih let, ki je skorajda zadala smrtni udarec gospodarstvu, dvig minimalne plače za zaposlene – torej prav tiste, ki so se nam smilili v izhodišču.
Prav to pa je točka, kjer se v oznanjevalce nauka protestov prelevijo tisti zaigrano histerični mnenjski voditelji, ki vsakršen socializem enačijo s »Stožicami«, ki politiko razumejo kot odvečno sekundarno motnjo sicer zdrave in povsem nevtralne ekonomije ter za katere je privatizacija slaba le pod pogojem, da se njen izkupiček, pa čeprav tudi delno, prelije v plače javnih uslužbencev. Če je nekaterim novinarjem (osebno) še mogoče oprostiti miselno preproščino, ko s posebno radostjo dan za dnem rišejo grafe o posledicah dviga DDV, pa je tu na delu mnogo bolj perfiden zastavek. Že res, morda imajo prav, predlagani ukrepi so premalo, takšni ukrepi nas ne bodo pripeljali niti v vrh kapitalizma niti v kakšen drug sistem. A problem histeričnih kritikov, ki tudi tako zaželeno privatizacijo prevedejo v orodje pajdaškega kapitalizma, ni le v tem, da namen programa, ki ga je vlada poslala v Bruselj, seveda sploh ni bil dokončna rešitev države ter da je vsak morebiten strukturni premik (naj bo tak ali drugačen) odložen v prihodnost. Problem so prej alternative, ki jih ti kritiki ponujajo. Vladni ukrepi naj bi bili nesistemski in povsem nekonkretni – a kaj je v očeh kritikov konkretno? Nikakor ne DDV, nikakor ne davek na nepremičnine, nikakor ne sanacija bančnega sistema. Zares konkretni ukrepi, ki bodo Slovenijo dokončno popeljali iz krize, zares konkretni ukrepi, ki jih bo razumel tudi mali človek, so »zagon gospodarstva« in »ustvarjanje novih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo«. No, seveda, in zlato pravilo. Aha... Konkretno, res.
