Kaj natanko je tisto, kar se je vrnilo v Evropo? Kaj je tisto, kar bo etablirana Evropa težko prebavila? Gre res le za grške zahteve po odpisu dolga in koncu varčevalnega diktata bolj ali manj uradno obstoječe trojke?
Če bi šlo le za to, upam staviti, da bi sistem znal najti odgovor, še več, drznem si reči, da je alternativno strategijo že oblikoval. In naj Angela Merkel ta hip še tako kategorično zatrjuje, da do odpisa ne bo prišlo, ne smemo biti naivni: to ni edina rešitev. Da dolg ni le ekonomski, temveč tudi politični instrument, instrument moči in oblasti, je bržkone jasno – a pod določenimi pogoji enako velja tudi za njegovo negacijo, odpis dolga.
Tudi odpis dolga (sploh takrat, ko upniki spoznajo ekonomsko neoptimalnost obstoječega razmerja) lahko nastopi kot politični instrument. In prav to je razlog, da moramo govor o morebitnem odpisu ali neodpisu grškega dolga, pri katerem se kot najbolj oblastniške in stiskaške upnice počutijo prav države, kakršna je Slovenija, razumeti v vsej dvoumnosti: na eni strani kot grožnjo s scenarijem, ki se ne bo uresničil, kot panevropsko paniko, ki ima nalogo, da odpis prepreči, na drugi strani pa kot grožnjo s scenarijem, ki se ravno bo uresničil – in ki bi največji resentiment sprožil prav pri tistih državah in pri tistih državljanih, ki bodo pri odločanju najbolj izključeni.
A da bi bila strategija uspešna, mora sistem preprečiti pojavitev podobnih zahtev v podobnih državah. Če predvidevamo, da bi nemški kapital znal izračunati tudi realni dolgoročni profit odpisa dolga Grčiji (odpis je, če nič drugega, lahko tudi »odpis«), pa državam, kot je Slovenija, ostane le iluzija oblasti, ki jo prinaša čista gesta odpisa, čista gesta vladarske milosti. Slovenija, ki v Evropi šteje manj kot nič, v svojih najtežjih urah samozavest črpa prav iz dejstva, da je nekoč bila tako močna in tako pri denarju, da je sama nastopila kot akter zadolžitve Grčije. In ko bo nastopil čas za odpis, ne bo čutila le resentimenta. Milostna bo, za hip se bo spet počutila kot vladar, spoznala bo, da je v odpisu še za kanček močnejša kot pri posojilu – in bolj ko se bo fokusirala na Grčijo, bolj ko bo živela v iluziji oblastnega razmerja do Grčije, bolj se bo izogibala temu, da bi tudi sama nastopila kot bednik brez ponosa, ki ne zmore odplačevati svojih lastnih dolgov. Odpis dolga? Kaj pa še, prava pot je pošteno odplačevanje, prava pot je varčevanje, prava pot je zlato pravilo.
In seveda, če je Slovenija primer države, ki ob pomanjkanju boljših idej v celoti vztraja v politiki, oprti na razmerja zadolženosti, je nova Grčija že s prvimi potezami nakazala vrnitev nekega drugega tipa politike – in prav to je tisto, česar evropske elite ne bodo mogle prebaviti. Če bi govorila le o ubogi in obubožani Grčiji, se smilila sama sebi in prosila za milost, ne bi prišla nikamor. Nasprotno pa je s tem, ko je pokazala, da je dosedanja Grčija v strogem smislu ime problema Evrope, ko je pokazala sicer samoumevno dejstvo, da je Evropa zadolžena sama sebi, začela vrtati luknjo v tisto, kar se že leta prodaja kot realpolitika.
A poudarjam – ne gre le za to, da Cipras in Varufakis to govorita, sestavni del projekta vrnitve politike je tudi način, na katerega govorita. V času po volitvah, ko se je govor »za ljudstvo« preobrazil v govor v »imenu ljudstva«, je dejansko prišlo do določene spremembe retorike, a to ni sprememba, kakršne smo vajeni – ne gre za običajno konformistično omilitev, temveč za njeno dopolnitev in razširitev. Ko politika v pravem smislu nastopi »v imenu ljudstva«, se v populizem vključi tudi tisto, kar sicer ostaja zunaj njega: zavrnitev verske prisege, če si ateist; poudarek na drobnem tisku in detajlih, ko drugi vidijo le enostavne formule; šarm, če nisi po naravi dolgočasen; stil, če nisi po naravi siv; kompleksna argumentacija, če si je sposoben; zagovor utopije, ko je dejansko utopičen pragmatični status quo; in seveda, dialog – a le takrat, ko bi se mu drugi raje izognili.