Ali pa vrla Janševa sotrudnica ve, česar mi, navadni smrtniki, doslej nismo vedeli: da je bil ves ta srce parajoči pomp okoli kao lačnih otrok, ki da v času šolskih kosil s krulečimi želodčki in mokrimi očki gledajo srečnejšim vrstnikom v kadeči se krožnik, le en navaden medijski nateg. Kajti ve se, kdo je o tem poročal novinarjem in jih rotil za pomoč pri prepričevanju pristojnih, naj vendar ukrepajo. Šolniki kakopak. A ti so že zdavnaj izgubili elementarni občutek, kaj je in kaj ni prav. Tako je vsaj zbrani eliti v Cankarjevem domu na proslavi dneva samostojnosti in enotnosti dal vedeti premier Janez Janša.
Podrobnejše razlage in argumente je sicer tako kot Pavlinova ohranil zase, a tudi tisto, kar je povedal, ima presunljivo jasno poanto.
V slovenskem gospodarstvu danes dela 130.000 manj domačih in tujih delavcev kot leta 2008, je poučil občinstvo. Hkrati pa se je v času, ko je gospodarstvo izgubljalo delovna mesta, v javnem sektorju, v šolstvu, število zaposlenih povečalo za skoraj 5000. (Zakaj je od vseh dejavnosti v javnem sektorju izpostavil prav šolstvo – ali zato, ker so ga najhuje lomili –, je mogoče domnevati nekaj stavkov naprej.) Janša sicer, kot pravi, »verjame«, da teh 5000 delavcev potrebujemo, ampak »nobena javna blagajna dolgoročno ne more vzdržati takšnega razkoraka«. Delavci in podjetniki zato upravičeno pričakujejo »prilagoditev«. In kdo je garant za pravično porazdelitev bremen? Država seveda, »te odgovornosti« pa morajo biti v pravni državi »izterjane, ko pride do napak in zlorab«. Nato premier direktno uperi svoj prst: »Na tej točki je bilo v zablodah v naši državi narejen največji zdrs. V močvirjih tranzicije in svojevrstnega sistemskega pristopa v šolstvu se je začel izgubljati celo elementarni občutek o tem, kaj je prav in kaj narobe. Tega, spoštovani, se ne da urediti z zakonom, to je stvar splošne kulture in vzgoje. Da se to tudi loči.«
Če torej še kdo ne ve, kdaj in kje je bil v naši državi narejen največji zdrs, zagrešena največja zabloda, naj si Janševe besede v CD prebere še enkrat. In bo vedel: šolstvo je izvir vseh anomalij, tu so novo zaposlovanje narekovali bogvedi kakšni nečaki iz ozadja – in ne morda želja po večji kakovosti, recimo z uvedbo nivojskega pouka, ki zahteva več učiteljev. Milan Zver ni seveda nikoli vodil šolskega resorja in Gregor Virant nima nič s plačno reformo. Zato mora nekdo izsušiti močvirje: »izterjati« odgovornosti tistih, ki ne vedo več, kaj je prav.
Vse kaže, da odmevna napoved »izterjave« ni bila naključna. Zadnji ukrepi v šolstvu dajejo slutiti, da se je vlada dokončno poslovila od možnosti, da bi »anomalije« odpravljala skupaj s tistimi, ki jih edini razumejo – učitelji, stroko, akademsko skupnostjo. Izterjava namreč po definiciji poteka z dekretom, brez ugovorov. Zato se bo inštitucije, šole, oddelke, programe krčilo, premeščalo, ukinjalo s trdo roko oblasti. Kdor ni za, je državni škodljivec. Dialog z ljudmi brez občutka za to, kaj je prav, pač ni smiseln. Še posebej na univerzi ne. Zadnji ukaz univerzam je pravzaprav do konca nazorna napoved te nove, v resnici stare šuvarijanske politike.
Potem ko je bil razpis za vpis v prihodnje študijsko leto na univerzah že usklajen in potrjen na senatih, je po elektronski pošti natanko štiri dni pred božičem prispel »dekret« z ministrstva. Število prostih mest, so ukazali, je treba skrčiti na področju humanistike in umetnosti (»poudarek naj bo na humanistiki«) in na področju družboslovja, se pravi družbenih, poslovnih, pravnih in upravnih ved. Da ne bi kdo od odločujočih na univerzah pomislil, da lahko za uresničitev te zahteve – da bi bil volk Turk sit in koza Univerza cela – predlaga kakšen kompromisek, so z ministrstva še jasno zažugali: število mest skrčite za petino; če ne boste, bomo to storili sami.
Logika tovrstnega početja je najbrž takšna: Turkov think tank natančno ve, katere in koliko kadrov bomo v državi zaposlovali čez pet do osem let. To bodo inženirji, matematiki, kemiki, strojniki, zdravniki..., ne pa nebodijihtreba sociologi, ekonomisti, pravniki… Prepričljive analize, ki bi to potrjevala, sicer še niso pokazali, a kaj bi to. Druga domneva: prihodnji študentje in njihovi starši so banda neodgovornih nevednežev, zato jih je treba na pravilno karierno pot usmeriti; če ne gre drugače, s (pri)silo. In tretjič: če bo mest manj, se bodo vpisali le resni kandidati, ki bodo bolj pridno študirali. Kako naj na univerzah do razpisa (se pravi v kakšnem mesecu) pripravijo smiseln sistem izbire »resnih« kandidatov, Turkovih in Rončevićevih ne zanima.
Logika ministrstva sicer vsebuje tudi ščepec soli: za nekatera študijska področja res vlada premalo interesa. Krajinski arhitekti na primer službo dobijo takoj; le če se pišejo Janša, morajo počakati pol leta… To je bil seveda cinizem. Tisto, česar vlada v svoji despotski samopašnosti ne razume, je dejstvo, da prihodnjih študentov ni mogoče prisiliti, da bodo izbrali študijske smeri, ki se zdijo prave državi, ne pa njim. Lahko se jih le navdušuje, s primerno promocijo »panog prihodnosti«, z ustreznejšimi srednješolskimi programi, recimo s kakšno res dobro, elitno obrtno šolo. A takšni pristopi terjajo znanje, sodelovanje, čas…
Nasledek te sprenevedajoče se vladne politike bo zato le zagotovljen vpis na zasebne fakultete: tiste, ki že obstajajo, in tiste, ki bodo zaradi študentov, ki bodo ostali na rešetu humanistike in družboslovja, še ustanovljene. Če ne prihodnje leto, pa kasneje. Strah univerz – da bo ta vlada interese kakovostnega javnega šolstva podredila interesom zasebnega –, torej še malo nima le velikih oči. Je realen, kot je realna odločitev oblasti, da posluša le še sama sebe. Cinizem, ki ga tako lepo ilustrira ideja o peki golobov za lačne šolarje, pa očitno počasi napreduje v politično načelo…
