O tem, kakšne bodo razsežnosti nedvomne volilne katastrofe za levico, ki se napoveduje na osrednjih, morda dvojno dopustniških volitvah, je težko soditi, a dejstvo je, da tokrat resnično ne bo več mogoče računati na klasično strategijo instantnega rešitelja. Toda pravi razlog ni v tem, da bi se levi volilci tokrat dokončno in po resnem premisleku odrekli običajnemu kompromisu, temveč v tem, da sploh ne bodo več zmogli zaznati realne grožnje še ene Janševe vladavine. Ko smo namreč soočeni s figuro, ki se v javnem prostoru ohranja le pod pogojem popolne zamaknjenosti javnega diskurza, s figuro, ki svojo ohranitev v javnem prostoru dolguje temu, da je prvostopenjska obsodilna sodba razumljena kot zgolj nepravnomočna in da je drugostopenjska, torej pravnomočna sodba razumljena kot morda ne povsem vodotesna, postane relativen tudi njen realni obstoj. Lahko se nam zdi smešna in lahko se ji čudimo, a ko jo opazujemo na novinarskih konferencah, ki mejijo na gledališki performans, je preprosto ne moremo več vzeti resno – in vse manj je tistih, ki bi se oblasti te figure bali.
In zdi se, da absurd, s katerim smo soočeni, ni le stranski učinek, temveč tudi dejanski namen tovrstnih manevrov. V SDS dobro vedo, da lahko večno računajo na določeno zanesljivo bazo volilcev, a se prav tako dobro zavedajo, da na drugi strani obstaja vsaj takšen, če ne večji delež volilcev, ki jih tudi v sanjah nikoli ne bodo volili in ki se jim v nobenem trenutku ne izplača dobrikati. Tovrstni manevri sicer merijo na vse, naslavljajo se na vse, a medtem ko se na zvesto bazo naslavljajo neposredno, je posredno sporočilo, ki je namenjeno vsem drugim, v prvi vrsti pa prepričanim nasprotnikom, bolj prefinjeno. Njihovo sporočilo ni odpiranje navzven, ni ponujanje roke, ni gradnja mostov, temveč je zapiranje navznoter, je odkrita samoizolacija, odcepitev, tako rekoč notranja osamosvojitev od tiste Slovenije, ki se je kljub jasni odločitvi, sprejeti leta '90, v svojem bistvu ponesrečila in jo je treba oblikovati na novo.
In jasno – v tej gesti računajo na to, da bo nasprotna stran sporočilo sprejela in se obnašala, kot da SDS in Janša sploh ne obstajata. Kaj bi se ukvarjali z Njim, zakaj bi celotno politično retoriko prilagodili eni osebi, obnašajmo se, kot da ga ni, poskusimo oblikovati alternative. Konzervirajmo obstoječe stranke, oživimo stare stranke, delajmo se, kot da niso nikoli prenehale obstajati, oživimo civilno družbo. Ko so na vrsti evropske volitve, nastopimo s čim več različnimi, pa vendar čim bolj podobnimi kandidati, zasedimo prostor na levi, a ne čisto preveč na levi, poskusimo doseči še tiste na sredini, ne računajmo samo na tiste, ki so nam podobni in ki razmišljajo tako kot mi, temveč poskusimo neposredno nagovoriti kar najširši krog. Množimo se in množimo, a niti slučajno nihče ne sme pomisliti, da bi se umaknil – volilci so vendarle različni, interesi so pluralni, razlike nas krepijo, in bolj ko so majhne in bliže ko smo sredini, bolj so te razlike lepe in prijetne. Ustanovimo eno stranko, ki bo združevala samo poštene ljudi, ustanovimo drugo stranko, ki bo združevala samo poštene ljudi, in če to ni dovolj, ustanovimo še tretjo stranko, ki bo združevala samo poštene ljudi. Če ne TRS, pa Solidarnost, če ne Solidarnost, potem pač Šoltes, če ne Šoltes, pa Cerar – če nič drugega, nikoli ne moremo biti prepričani, kdaj bo komu zmanjkalo energije za angažma, in vedno je koristno, če kdo ostane v rezervi. Bodimo pozitivni, ne mažimo si rok v spopadih z desnico, pustimo, naj se tudi na desnici oblikuje alternativa Janši in niti slučajno ne pomislimo, da bi se sporekli z njimi. Ko govorimo o nasprotnikih, govorimo čim bolj abstraktno, govorimo o korumpirani politični eliti, ki obstaja tam nekje, in ko se sporečeta Janković in Bratuškova, recimo, da sta oba slabša. Skratka, izgradimo svoj svet, svet, v katerem bo vse lepo in prav, normalni svet, svet, v katerem rešujemo probleme in se ne prilagajamo tistemu, ki živi v preteklosti.
Lep bi bil tak svet, res. A žal obstaja en sam javni prostor, en sam javni diskurz, ta pa se vsak dan sooča z neskončnim naporom zasilne normalizacije nenormalnega, prebavljanja vedno novih ekscesov tistega, za katerega mislimo, da smo ga izolirali, a se je od nas izoliral sam. In ker ima javni diskurz najraje tistega, ki mu prinaša največ za pod zob, sta normalnost in javni prostor že davno postala njegova last. Dokler bodo medijski portali objavili vsak njegov tvit, dokler bodo resno prebirali vsako njegovo analizo, dokler bodo nasedali maksimi, da je vsako novinarsko poročanje enako plemenito, dokler novinarji ne bodo razumeli, da je osrednji namen vsakršne zaporne kazni javna osamitev, izključitev mikrofonov in blokada telefonskih številk njihovega PR-osebja, ne pa ponujanje priložnosti za atraktivno promocijo zapornikov – do tistega trenutka se preprosto ne more spremeniti nič.
Preostali del politike, prav tiste politike, za katero so prav isti novinarji kot edino merilo postavili moralno čistost, se lahko trudi z alternativami in na Janšo lahko celo pozabi – a ko se bodo zgodile volitve, bodo ugotovili, da niso živeli v istem svetu. Tisti del javnosti, ki ne more več prenašati ravni, na katero smo padli, je že davno odšel na volilni dopust – in ko se bo prvič zgodilo, da bodo volitve julija, bo dopust postal dokončen, postal bo del razlogov za nadaljnje mentalno dopustovanje.
