Interpretacije evropskih volitev so v polnem teku, čeprav razkrivajo nekaj neovrgljivih dejstev. Med temi je prvo, da je bila slovenska volilna udeležba resda boljša od prejšnje leta 2019, a še vedno zgolj 41-odstotna, se pravi približno enaka kot denimo na lokalnih volitvah v Ljubljani. Kar je izredno zaskrbljujoče. Ko torej govorimo o tokratnih zmagovalcih, nikakor ne smemo pozabiti: tudi tu je zmagala 60-odstotna, torej večinska volilna neudeležba. Ta je iz skrajno desne SDS, ki je dobila manj kot 20 odstotkov glasov, naredila triumfalno zmagovalko.
V Nemčiji je denimo volilo skoraj 65 odstotkov volilcev. Je bilo slabo vreme? V Sloveniji namreč slabo volilno udeležbo zelo pogosto pojasnjujejo s sončnim dnevom. Ne, ni bilo odločilno vreme. Odločilno je bilo, da Nemci razumejo pravice in dolžnosti, vedo, kaj so volitve. Volitve niso praznik, ta fraza je flanc demagogov. Volitve so namenjene razmisleku o izbirah znotraj možnega in njihovih učinkih. Volitve niso predvolilne klobasice, niti ocenjevanje suknjičev in rokohitrskih fraz v predvolilnem času: volitve so pogosto zelo frustrirajoče ocenjevanje koristi in škode za javno dobro.
V Nemčiji sta se soočila dva pola: tradicionalni konkurenti (konservativci, demokrati in liberalci) in nova skrajnodesničarska tvorba, ki je v zadnjem letu rasla in se je pred volitvami tako napihnila, da se je že sama razklala. Nemci so šli množično na volitve zato, ker preprosto razumejo, da volitve usodno vplivajo na naša življenja.
Francozi ne verjamejo v volitve, v Franciji je volilo le 52,5 odstotka volilcev. Od te polovice vseh glasov je skrajna desnica dobila nekaj čez 31 odstotkov. In zmagala. Tudi v Španiji je skrajna desnica dosegla več kot demokrati, na Nizozemskem pa jo je, četudi se je šele nedavno zavihtela na oblast, premagala levo-zelena stranka.
Zakaj je torej naša volilna udeležba tako nizka? To je znamenje manj razvitih demokracij. Volilno telo politiko očitno še vedno dojema čustveno, še vedno so mu eni »simpatični«, eni pa mu gredo na živce, enkrat grejo ljudje volit, ker je veliko živžava, drugič pa ne, ker se je istih ksihtov človek že naveličal ali pa je razočaran. Eni gredo volit, ker so verniki (SDS in Cerkve), eni ne gredo, ker se jim je Golob povzpel vrh glave.
Slovenski volilci v veliki meri niso politično polnoletni, ne razumejo, da volitve niso stvar čustev – to preproščino nam vsiljujejo politiki, ker nam pač prodajajo meglo. Volitve so stvar razuma. Torej muke bolj ali manj dobrih izbir, ki pa jih ne gre prepustiti drugim.
Te volitve je zaznamovala še ena posebnost. V kar petih državah, v Belgiji, Nemčiji, Avstriji, Grčiji in na Malti, so volilno pravico dobili že šestnajstletniki in šestnajstletnice. Je torej človek pri šestnajstih letih že zmožen lastne politične presoje, sploh spremlja politiko, razume različnost političnih konceptov, mu je jasno delovanje političnega sistema, vsebinske razlike posameznih strank? Bo volil kot oče ali nalašč obratno? Koliko so generacije, ki so zrasle na omrežjih in ob telefonih in za katere tako pedagoška kot psihološka stroka ugotavljata manj socialne vključenosti in zrelosti (tudi zaradi izolacije v času kovida), zmožne razumeti družbene probleme, ekonomske politike, priseljensko problematiko, dogajanje zunaj EU? In komu lahko tak, od hormonov zmlinčen, slabo obveščen, rahlo zbegan volilec koristi? Volilec, ki naj bi nadomestil starajoče se volilno telo? Pa tudi tisto srednjih let, ki se na volitve požvižga, nataliteta pa upada, ker »tujega nočemo«? Volilec, ki mora biti ob desetih doma, v šoli ne sme kritizirati učitelja, lahko pa da glas skrajnežem?
Če lahko voliš, je naslednji korak morda nižja starostna meja za vpoklic v vojsko? (Spomnimo se posnetkov navdušenih dečkov, ki so jih nacisti oblekli v uniforme in jim obljubili nebesa, nato pa jih pognali v smrt.) Mladi belgijski volilec je minuli teden tako pojasnil svoj glas: »Evropa mora narediti korak naprej in biti močnejša, ne moremo se večno zanašati na Nato.« Kot da bi bral Macronov govor. Njegov prijatelj pa: »Moji učitelji zgodovine pravijo, da ne bi bili presenečeni, če bi v prihodnosti izbruhnila nova svetovna vojna. Tega me je groza.«
Ubogi fant. Uboge prihodnje generacije. Namesto da bi razmišljali o počitnicah, ljubezni, muziki, druščini, jim je generacija njihovih staršev, rojenih v miru in blagostanju, ki jim ne dovolijo odhoda na morje s prijatelji, v posteljo položila grozo nove morebitne vojne. Samouresničujoča se prerokba v kristalni obliki. In ta mantra, da vojna skoraj zanesljivo bo, da je rešitev miru v vojni, da se morajo nanjo pripraviti, da je treba proizvajati orožje in potem seveda zmagati, je prodrla tudi v šole. Govorica militantnežev, ki bodo, če poči, svoje otroke hitro poslali na varno, se širi z enako lahkoto kot novice o letošnji poletni modi. Šestnajstletnikom v isti sapi ponujajo volilno pravico in vojaško eskalacijo, ki naj bi prinesla mir. Točno tisti mir, ki so ga prav oni zapravili. Na Balkanu se tega še dobro spominjamo: fatalistična neizbežnost vojne. Po poku pa čudna tišina, ki se res zdi kot mir. Le da okrog ležijo mrtvi.
