Na prvi pogled je ameriška vojna proti IS velika polomija. Odkar so ZDA pred mesecem in pol spet intervenirale v Iraku, je IS osvojila bolj ali manj vso anbarsko provinco. Daleč smo od tega, da bi zračni napadi zlomili moč kalifatske vojske, kot nas prepričujejo mediji. Nasprotno, od začetka oktobra je bila IS v Iraku v ofenzivi. Od vseh mest v Anbarju je samo še eno, Hadita, v rokah iraške vlade. IS začenja resno ogrožati zahodni Bagdad. V Siriji je pred padcem kurdsko mesto Kobani, ki je velikega strateškega – in nič manjšega političnega (in moralnega) – pomena.
Kako naj razumemo, da IS pod ameriškim bombardiranjem žanje vojaške uspehe? Vojaški strokovnjaki so opozarjali, da samo zračni napadi ne bodo mogli poraziti IS. A celo iz poročil tako imenovanih osrednjih medijev lahko razberemo, da je niti oslabili niso. Poročila in analize, ki prihajajo iz politično različno obarvanih medijev, ki ne sodijo v nabor »osrednjih«, gredo prek opozarjanja na omejitve napadov iz zraka. Iz njih izvemo, da je ameriška aviacija bombardirala opuščene položaje IS, da, denimo, zračni udari na kalifatske enote, ki napadajo Kobani, niso bili niti približno tako intenzivni, kot bi si želeli branilci mesta, predvsem pa, da niso bili koordinirani s kurdskimi obrambnimi silami in da so bili temu primerno neprecizni, da so branilci vladnih položajev v Iraku zaman pozivali na »zavezniško« pomoč iz zraka ali da so bile številne žrtve teh napadov – kot je običajno – civilisti. Po začetku napadov na sirskem ozemlju je bilo celo iz poročila ameriškega centralnega vojaškega poveljstva mogoče izvedeti nekaj pomembnega, česar pa osrednji mediji niso obešali na veliki zvon: da večina napadov sploh ni bila usmerjena proti IS. Glavna tarča so bili pripadniki fronte Al Nusra, ki so pred tem izgnali IS iz krajev, ki so jih zdaj bombardirale ameriške letalske sile.
Mnenje, ki se odtlej širi v regiji, je, da ZDA in njihovi zavezniki z vojno proti IS ne mislijo resno. Pri tem očitno ne gre toliko za neutemeljena pričakovanja o tem, kaj je mogoče doseči iz nebesnih višav, kolikor za prve obrise političnega zemljevida dogajanja. Lokalne sile, ki se vojskujejo proti IS, ne dobivajo učinkovite pomoči Američanov in zaveznikov; države v regiji, ki so najbolj zainteresirane za poraz IS, so najmanj vključene v vojno proti IS, ki jo vodijo ZDA; države, na katere se ZDA pri tem najbolj opirajo, v IS ne vidijo svojega poglavitnega sovražnika. Erdogan, denimo, si želi, da Kobani pade, ker bi to oslabilo Kurde, njemu pa dopuščalo nadzor nad pasom ob sirski meji, kjer bi lahko uril opozicijo proti sirskemu predsedniku Al Asadu, medtem ko sunitske kraljevine in emirati kalkulirajo, da IS dela več škode Iranu kot njim. Te politične računice, ki križajo druga drugo, seveda ne omogočajo učinkovite vojne proti IS. Če je vojna skregana s politiko, katere sredstvo naj bi bila, bosta neučinkoviti in vojna in politika. Toda kaj pa če je vojna proti IS zastavljena tako, da ne more biti uspešna? Kaj če je neuspeh te vojne politični cilj? Kaj če je ta vojna v veliki meri le zaigrana? Da bi bila predstava prepričljiva, je realistična, zato rušijo mesta in vasi in ljudje umirajo – IS pa prosperira.
Seveda lahko vse skupaj obrnemo in razložimo kot še en polom ameriške politike. Ampak imeti Američane za tako neumne in nesposobne samo zato, da jih ne bi »demonizirali«, pa tudi ni lepo. Zaigrana vojna proti IS je, potem ko se je načrt s plinskim napadom sfižil, ZDA odprla vrata v Sirijo. Ker bo vojna, omejena na zračne napade, nujno dolgotrajna, bo zagotavljala dolgotrajno intenzivno prisotnost ZDA v širši regiji. Razkosanje Iraka je bilo že cilj prejšnje ameriške intervencije v tisti državi, zdajšnje dogajanje pa je delni korektiv vsaj ene neljube posledice predhodnega posredovanja, ki je Irak pognalo v iranski objem. Za sile, ki gravitirajo okrog Washingtona in ščuvajo k novi hladni vojni, je dejavnost ameriške vojske v Siriji in Iraku prispevek k oblikovanju novega geostrateškega prostora s središčem v Črnem morju. Vojna proti IS, fingirana ali ne, tako komplementira destabilizacijo Ukrajine in širi fronto proti Rusiji. Ne spreglejmo, da je IS razglasila Rusijo za svojega poglavitnega sovražnika.
Mnogi kritiki, zlasti z levice, so ameriške vojne v regiji razlagali z željo po nadzoru nad nafto. Menim, da kritike ZDA ne sme poganjati samo nafta. Tu gre za več kot plinovode in naftovode. »Črnomorska strategija« v obeh svojih krakih preprečuje oblikovanje evrazijskega velikega gospodarskega prostora. Ena od zamišljenih novih kitajskih svilnih cest bi prečila Ukrajino, druga islamski kalifat. Politični kaos je silna ovira takim načrtom.
