Ne, besedilo, ki je pred vami, ni analiza vojne. Nisem vojni analitik. Vas je naslov morda spomnil na osupljivo lepoto pripovednega sloga izjemnih ruskih književnih realistov? Tudi namen pričujočega besedila je realizem, odsev realnosti, a brez vsakršne skušnjave po slogovni vrhunskosti in umetnosti. Nisem pisatelj.
Bruseljski aparatčiki nam pogosto sporočajo: Ukrajinci žrtvujejo svoja življenja tudi za obrambo evropskih vrednot, zato jim moramo pomagati. Kaj pa so evropske vrednote? Svoboda izbire, svoboda govora, svoboda gibanja, pravica do življenja … Skupni imenovalec evropskih vrednot je svoboda. Ukrajinci se ne bojujejo le za svojo svobodo, bojujejo se za številne naše, nam Evropejcem povsem samoumevne svobode, ki naj bi jih ogrožala tuja sila.
Svobodna izbira. Pravico imamo, da svobodno izbiramo, kako bomo živeli. Na prvi pogled povsem razumljivo dejstvo. Besedna zveza »svobodna izbira« postane manj jasna v odnosih, ki so s stališča moči neenakopravni, na primer v odnosu zdravstveno osebje – bolnik, delodajalec – zaposleni, politik – državljani, strokovnjak – laik … Oseba, ki ima zaradi znanja, položaja ali izkušenj večjo moč v odnosu, pogosto razume, da se sme in mora odločati tudi za »šibkejšo« osebo v odnosu, ki bi se zaradi pomanjkanja znanja in izkušenj lahko nepravilno odločala. Narobe. Pravice do svobodne izbire nimamo zaradi znanja, položaja ali izkušenj. Pravico do svobodne izbire imamo preprosto zato, ker smo ljudje. Pravica do svobodne izbire je ena od temeljnih človekovih pravic (pravni jezik), v jeziku etike jo imenujemo avtonomija. Moralne osebe spoštujejo avtonomijo sočloveka (pravico do svobodne izbire), saj vedo, da pravica, ki pripada meni, pripada tudi drugemu. Politiki, zdravstveno osebje, strokovnjaki … bi nam z ukazi omejevali našo pravice do svobodne izbire. Lahko nam le svetujejo. Gospod Janez, kovač iz Krope, namreč najbolje ve, kaj je dobro zanj. Svobodna izbira mu bo omogočala, da bo lahko dosegal svoje cilje. Smo Evropejci v zadnjih letih smeli izbirati, kako naj se šolamo, kakšno vrsto zdravstvene oskrbe si želimo, ali smemo v službo, gledališče, restavracije …?
Svoboda govora. Preverjevalci informacij na družbenih omrežjih, svet za preprečevanje sovražnega govora, diskreditacije drugače mislečih zdravstvenih delavcev … Cenzura. Svetovni splet ponuja neverjeten pretok informacij in dezinformacij. Kdo in zakaj se boji dezinformacij? Resnica se ne boji laži. Resnica prej ali slej premaga laž. Ljudje prej ali slej spoznamo, kdo nam laže. Ne verjamemo mu več. Resnicoljubni ljudje se ne bojijo nikogar. Vedo, da je vse v življenju proces, zato so potrpežljivi, ne čutijo potrebe, da bi drugim omejevali pravico do svobodnega govora. Ideje so tudi gonilo napredka, dovoliti jim moramo, da se razcvetajo. Izkušnje so nas naučile, da imajo tudi »teoretiki zarote« mnogokrat prav. Se glede svobode govora vračamo v čas Jugoslavije?
Svoboda gibanja. Vse pogosteje nam ponujajo zamisel o 15-minutnih mestih – okrožjih, kjer bo na dosegu nog vse, kar potrebujemo za življenje. Da bomo obvarovali planet. Postali bomo ujetniki, za dobro vseh nas. Tudi gospod premier se bo moral zadovoljiti s pohodniškim dopustom po Sabotinu, Sveti Gori in Škabrijelu ter se usesti na, kdo ve, verjetno že petdeset let star vlak, da bo v štirih urah preko Jesenic pripotoval v Ljubljano, če si bo zaželel sprehoda na Rožnik. Pravičnost in enakost za vse. Evropo prestavljamo v Afriko – šli bomo tako daleč, kolikor nas bodo nesle noge.
Boj za evropske vrednote je nesmiseln. Evropskih vrednot ni več. Evropi vladata nemorala in dekadenca. Evropa se razkraja, saj vrednot – veziva, ki nas je povezovalo – ni več. Evropa potrebuje paliativno oskrbo. Vse drugo bo le nepotrebno in nesmiselno trpljenje. Žrtvovanje življenj za evropske vrednote v ukrajinski vojni je nesmisel. Vojna v Ukrajini je nesmisel, tako kot so nesmisel vse vojne. Vlade vsega sveta, ljudje si želimo miru.
Ionescova Plešasta pevka – trpka komedija absurda je postala naša realnost (drama temelji na nesmiselnem besedičenju, nelogičnih monologih, neskončnem ponavljanju brezpredmetnih fraz, ledeno odtujenih brezsmiselnih dialogih). Kdo bi si mislil, da bomo Ionesca uvrščali med realistične dramatike, da bosta absurd in norost postala najustreznejši oznaki sodobnega časa. Ni spodbudno. Krivuljo absurda in norosti bi morali sploščiti, sicer bo naš sistem dokončno odpovedal. Najenostavneje bi bilo, da bi poslali akterje za dve leti v karanteno, a kaj, ko vemo, da je karantena neučinkovit ukrep za katero koli epidemijo.
Graditi moramo začeti znova. Majhne skupnosti naj zberejo vse moči in se oprejo nase. Zaposleni in uporabniki naj se v ustanovah (šoli, domu starejših, delovni organizaciji) povežejo, okrepijo odnose in delujejo z medsebojnim spoštovanjem in zaupanjem v dobro uporabnikov in zaposlenih. Zdrave skupnosti se bodo lahko znova povezale v sisteme, ki bodo postali jedro nove družbe – družbe svobode, spoštovanja, ustvarjalnosti in zadovoljstva. Vrednote se razcvetajo v miru, nikoli v vojni.
