Državni svet v obrazložitvi svoje pobude poudarja, da je voda skupni vir človeštva in javna dobrina, zaradi česar bi moral biti dostop do vode temeljna in splošna pravica. Takšno usmeritev podpira tudi evropski parlament, ki liberalizaciji vodnega sektorja nasprotuje. Ne glede na to pa po navedbah državnega sveta tako imenovana evropska trojka (Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad in evropska komisija) državam, ki so zaprosile za pomoč Evropske skupnosti, priporoča privatizacijo javnih storitev, vključno z oskrbo z vodo. Ta naravnanost trojke je dobila že tudi institucionalno razsežnost, kajti v predlogu ene od direktiv evropskega parlamenta in Sveta EU o podeljevanju koncesijskih pogodb naj bi bila med drugim določena obvezna objava javnih razpisov podeljevanja koncesijskih pogodb, katerih vrednost dosega ali presega 5 milijonov evrov, v Uradnem listu EU. To bi, preprosto povedano, velikim tujim podjetjem omogočilo, da na podlagi takšnih razpisov pridobijo koncesijo za upravljanje (nekaterih) naših vodnih virov.
Ob vsem tem se seveda sliši dobro in tolažilno, ko evropski komisar za okolje Janez Potočnik zagotavlja (kot izhaja iz objave v časniku Delo), da je upravljanje vodnih virov stvar posameznih držav članic EU. Toda če Slovenija pristopi k omenjeni direktivi, se s tem prostovoljno zaveže temu, da bo morala v določenih primerih dopustiti tudi tujim podjetjem, da prevzamejo upravljanje vodnih virov in s tem neposredno vplivajo na cene in kakovost vode ter na kakovost njene distribucije.
Naj priznam, da še nisem uspel dokončno preveriti in preučiti vseh pravnih in drugih okoliščin tega dogajanja. Vendar mi vse dosedanje informacije, tako tiste, ki jih v svoji uradni pobudi povzema državni svet, kot tiste, ki jih je mogoče doslej razbrati prek medijev, vzbujajo velikansko skrb. Voda je namreč tisto naše bogastvo, glede katerega so kakršne koli politične in druge zakulisne igre ter strokovni in podobni spregledi in napake popolnoma nedopustni. Če tu popustimo tujim ali domačim lobijem in dovolimo privatizacijo upravljanja te javne dobrine, bomo dokončno pripoznali, da nismo politično zreli za samostojnost.
V svetu je že kar veliko primerov držav, v katerih se je privatizacija upravljanja vode izkazala za škodljivo za širše prebivalstvo. Na te primere opozarja tudi državni svet, ki navaja, da se je podelitev tovrstnih koncesij v Franciji, Portugalski in Veliki Britaniji izkazalo za problematično, saj zasebniki neradi vlagajo v infrastrukturo in zato težave z neoporečnostjo vode rešujejo na druge načine, ki so cenejši, vendar vodi in njenim uporabnikom manj prijazni. Primeri iz Grčije kažejo, da je tovrstna privatizacija vodila v poslabšanje kakovosti vode in v nenormalno rast njenih cen. Negativne izkušnje prihajajo na primer tudi iz Portugalske in Bolivije, da o kakih afriških primerih raje ne govorimo.
Seveda je tudi javni sektor pri gospodarjenju z vodo lahko neučinkovit, malomaren ali kako drugače problematičen. Toda v tem primeru ga je treba usposobiti, da bo svojo nalogo uspešno opravljal, ne pa (tudi) od (tega) problema bežati v privatizacijo. Nekaterim javnim dobrinam oziroma naravnim bogastvom se pač v tej smeri ne gre »odrekati«. Seveda že iz 70. člena ustave izhaja, da na javnem dobru ali naravnem bogastvu nihče ne more pridobiti zasebne lastninske pravice. Toda ta ustavni člen hkrati določa, da se lahko na javnem dobru pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon, ter da lahko zakon določi pogoje, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva; zakon lahko poleg tega tudi uredi, da smejo pod določenimi pogoji ta bogastva izkoriščati tuje osebe. Z vidika obravnavane teme torej že ustava v precejšnji meri odpira vrata politikam, ki lahko prek zakonodajnih odločitev vodijo tudi v ne dovolj smotrno ali slabo upravljanje vodnih virov. Če k temu dodamo še vedno močnejše pritiske institucij EU in drugih mednarodnih subjektov, ki vidijo zdaj v naši finančno, ekonomsko in socialno oslabljeni ter korupcijsko kompromitirani državi lahek plen za svoje interese, nas mora še toliko bolj skrbeti morebitna slovenska zaveza zgoraj omenjeni evropski direktivi. Takšna direktiva ima namreč lahko v skladu s 3.a členom ustave tudi nadustavno pravno moč, zato je lahko tudi morebitna sprememba ustave v omenjeni smeri prešibka varovalka. Treba je torej preprečiti, da do takšne pravne zaveze Slovenije na ravni EU sploh pride.
O vsem tem je treba mnogo intenzivneje javno spregovoriti. Tu zdaj nastopi tudi odgovornost vlade, poslancev, političnih strank in ne nazadnje medijev, ki morajo dati besedo vsem, ki to problematiko obvladajo z različnih strokovnih in praktičnih vidikov. Morda se bo katera moja tu zapisana misel v takšni razpravi izkazala kot napačna, preuranjena ali kako drugače zmotna. Toda skrb je v tem trenutku vsekakor na mestu, kar dokazuje tudi obširno zbiranje podpisov zoper »privatizacijo vode« na ravni EU, saj naj bi ji po nekaterih informacijah nasprotovanje izrazil že približno poldrugi milijon Evropejcev. Tudi Slovenci moramo zato jasno povedati, da z vodo na ta način ne bomo trgovali. Vode pač ne (pro)damo!