Tu, na Barju, so vsako leto. Ne vedno enako, a brez ne gre. Dve leti je bilo tako hudo, da skoraj nisi mogel sedeti pred hišo – pa ne, da bi ti kakšen vztrajno cvilil okoli glave, prav otepati si se jih moral in na koncu izgubil voljo, da bi se boril proti njim! Spomnim se, ko sem šel s kolesom na Krim, se nisem upal ustaviti, ker me je takoj napadel roj (nekaj podobnega sem nekoč doživel na Poljskem, prav zbežal sem iz gozda). Še med vožnjo me je kakšnemu uspelo pičiti. Letos nam je bilo, vsaj do sedaj, to prihranjeno. Saj so, a se lahko vsakemu posebej posvetiš in ga prepričaš, da se mu ne splača tvegati življenja za srk ali dva človeške krvi.
Zdaj je vode dovolj, tudi toplote in časa imajo komarji še na pretek, da nam spet zagrenijo življenje. Ves avgust, tudi september, če se po čudežu ne bo izraziteje ohladilo. Ne, ne, nismo še ušli »komarjevemu valu«. Kot ljubitelj narave in živih bitij moram sicer s stisnjenimi zobmi priznati, da imajo verjetno tudi komarji svojo vlogo v življenjskem krogu na Zemlji. Ampak kakšno le?! To je bolj kisla resnica. Zvečer, ko opazujem netopirje, ki si nabirajo hrano, si rečem, no, vsaj oni ne trpijo pomanjkanja. Ali pa druge žuželke – lovijo jih, recimo, lastovke. Najbrž imamo vsi radi lastovke, podobno kot štorklje so kar nekako domače živali. A lastovke izginjajo. Vse manj je hlevov, kjer dobijo dovolj muh in še česa za preživetje. Kaj se podre, če ni muh in če izginejo lastovke ali jih prehranska stiska zelo razredči? Kje poči prehranjevalna veriga? Muhe nam gredo na živce. Če jih ni, smo zadovoljni. Če so, so zadovoljne lastovke. Kaj torej?! Verjetno ne opazimo, če ni lastovk, naše življenje se nič kaj dosti ne poslabša, pa še z muhami se nam ni treba ukvarjati. Ali je torej vseeno, če ni niti muh niti lastovk niti komarjev niti netopirjev? Najbrž ni tako preprosto. Skoraj prepričan sem, da ni, življenje na Zemlji je najbrž v nekem ravnovesju. Je bilo, dokler ga nismo začeli rušiti ljudje. No, tudi naravni vzroki so občasno porušili to ravnovesje, in nekaj časa je trajalo, da se je vzpostavilo novo. Recimo ko so izumrli dinozavri. Ali pa bolj na omejenem območju ob vulkanskih izbruhih.
Seveda zaradi tega zavedanja nisem nič bolj potolažen, kadar me piči komar. Imam pa vsaj to srečo, da me srbi pet, deset minut in potem mine. Za razliko od nekaterih, ki imajo precej močnejšo reakcijo. Razen če mi kakšen komar ne bo prinesel kakšne zoprne bolezni. Si bom takrat pomagal s filozofijo, da je pač to del naravne selekcije?
