Če smo poslušali pristojno ministrico, ko je predstavljala nabor rezov, nam ni mogel uiti poudarek, da so dodatni varčevalni ukrepi pravzaprav posledica sporazuma s sindikati javnega sektorja, v katerem je vlada iztržila manj, kot si je želela. A spet, ta izjava ni le naknadni izgovor in ni le nemoralni »deli in vladaj«. Nasprotno, z njo je ministrica nevede izrekla nič drugega kot splošni pogoj možnosti vztrajanja varčevalne politike v času, ko ta ni več samoumevna. V trenutkih gospodarske rasti in poceni denarja (ko bi, denimo, lahko odkupili del dragih zadolžitev iz obdobja, ko so Slovenijo skušali helenizirati finančni trgi) je krizno logiko mogoče ohraniti le z dodatno politično gesto – in prav to je bila funkcija spektakelskih pogajanj z javnim sektorjem, ki si jih je Miro Cerar še pred volitvami pridržal zase.
Vemo, vlada je na pogajanjih dejansko iztržila več, kot so iztržili Bratuškova, Čufer in Virant, a »v resnici«, nam sporoča, je dosegla mnogo, mnogo manj, kot si je zastavila. In ta fiktivna želja, ta fiktivni neznanski prihranek, s katerim vlada – ne bodimo naivni – pač ni mislila resno, je dejansko merilo varčevanja. In seveda, če varčujemo manj, kot naj bi si želela vlada, če varčujemo manj, kot bi dejansko morali, v pravem smislu sploh ne varčujemo, temveč se varčevanju le približujemo. Ta logika pa ima svoje nadaljevanje. Ker v pravem smislu dejansko ne varčujemo, moramo čim bolj varčevati tudi v tistih časih, ko to objektivno sploh ne bi bilo nujno: zakaj le ne bi, ko pa je vsako odrekanje v pogojih, ko dejansko ne varčujemo, v resnici zgolj moralno odrekanje presežnemu luksuzu. Tu pa, če se vrnemo k ministrici za izobraževanje, nastopi problem. V kategorijo luksuza, ki se mu lahko brez škode odrečemo, ni uvrstila le nepotrebnih nakupov novih fotokopirnih strojev in službenih potovanj zaposlenih na ministrstvu, temveč so se v njej med drugim znašla tudi sredstva za projekte v znanosti in raziskovanju. Tudi pri njih moramo rezati – pa vendar, sploh vemo, o čem govorimo?
Rečeno enostavno. V polju znanosti so sredstva za projekte in programe nič drugega kot »masa za plače«, sredstva, iz katerih raziskovalci – če so se v medsebojni kompeticiji do njih sploh dokopali – črpajo svoj osebni dohodek. Kako je torej mogoče, da ob zmanjšanju mase za plače slednje ostajajo iste, prav tako pa ni odpuščanj? V čem je čarovnija? Preprosto – v nasprotju z večino javnega sektorja plače formalno redno zaposlenih v znanosti niso le odvisne od pridobitve projektov, temveč so lahko tudi 70-, 30-, pa tudi zgolj 10-odstotne. In medtem ko se sindikati borijo proti vidnemu varčevanju, ko se intenzivno pogajajo za izplačilo prvih polovic tretjih četrtin odprave nesorazmerij, ki se merijo v nekaj evrih, se raziskovalec s 30-odstotno plačo trese od groze – ker ve, da se mu prav zato po izteku kratkoročne pogodbe morda obeta le še 20 odstotkov. Vreča je vendarle skupna – in ko se manjša vidno, se povečuje nevidno varčevanje.
Pa vendar, ker paradoksni redni prekarec tudi ob nekajodstotni zaposlitvi živi v iluziji, da je polnopravni del sfere, je za ta drobiž kljub vsemu hvaležen. In tu nastopi prava ironija: ta iluzija ni le videz, temveč povsem realna. Zares je polnopravni del sfere, nihče ga ne sili, da po dveh urah v službi ugasne računalnik in preneha pisati svojo razpravo – za ta denar sme delati poln delovni čas, sme delati, kot bi delal ob polni plači.
A kdo je kriv, da javnost ne ve za njegov blagor? Kdo je kriv, da takšno varčevanje, ki nima nikakršnih škodljivih učinkov na produktivnost, ostaja nevidno? Kdo je kriv, da javnost tudi takrat, ko se mu zaradi varčevalnih ukrepov skrajša že tako in tako kratkoročna pogodba in ob njenem izteku odkoraka na popolno svobodo, ne izve, da obstaja, da obstaja odpuščeni, ki ni zares odpuščen – in ga še vedno obravnava kot del privilegiranega rentništva? Tega ni kriva le ta in prejšnje vlade, tega niso krivi le mediji, ki čudežnosti te sfere ne zmorejo razumeti, in tega niso krivi le znanstveniki, ki o tem nočejo govoriti na glas – krivdo nosi tudi SVIZ, ki naj bi ga zastopal, pa raje govori zgolj o »šolnikih«, in krivdo bo očitno nosila tudi Združena levica. Tudi ta se v svojih odzivih raje giblje v domačnih sindikalističnih sferah, medtem ko ima pred nosom prihodnost – že davno zagnani proces nevidne prekarizacije v samem jedru neprekarnega, proces, ki je imun na utečene oblike sindikalnega boja.