Razumevanje trga ekonomskih idej je eksemplaričen primer epistemoloških težav, ki jih imajo mladoekonomisti z razumevanjem trga. Ponudbeno stran trga idej tvorijo posamezne šole s svojimi teoretskimi spoznanji. Neoklasična paradigma, ki je na določeni razvojni stopnji poenotila ekonomiste in zmanjšala nesoglasja, predstavlja vzor za današnje mladoekonomiste. Toda ekonomija je že od svojega začetka močno naklonjena notranjemu pluralizmu na teoretskem področju. Tudi znotraj slovenske ekonomske skupnosti obstajajo danes različni, toda povsem legitimni teoretski pogledi. Njihova prisotnost bi morala biti dobrodošla z vidika odprtega trga idej. Toda kako potem razumeti nizko kulturo dialoga, podcenjevanje in stigmatizacijo drugače mislečih s strani slovenskih neoliberalcev? Resni in neresni. Mladi in stari. Pravi in domačijski. Analfabeti in andavkabeti. Krjavlji in mladci. Nizka morala javne diskusije kaže predvsem na razumevanje trga kot izključevalnega mehanizma. Toda prav dobitniki spominske Nobelove nagrade za ekonomijo kažejo, da je mogoče trg razumeti tudi drugače. Kot mehanizem prenosa znanja med posameznimi subjekti na trgu (Hayek) ali kot družbeno institucijo s potrebo po razumevanju relacij med subjekti in potrebo po aktivnem dizajniranju trga (Roth, Shapley). Razumevanje prvega je pogoj za eklektičnost, skozi katero želijo vetrnjaki pojasniti svojo idejno nekonsistentnost. Toda kako biti eklektičen ob apriornem izključevanju drugačnih teoretskih pogledov? Razumevanje drugega bi v prenesenem pomenu pomenilo oblikovanje minimalnih diskurzivnih standardov za normalnejšo razpravo znotraj ekonomske skupnosti.
Toda kdo ima prav in kdo se moti na trgu ekonomskih idej? Vsi in nihče. Danes namreč ni mogoče tako preprosto ugotoviti, ali ima neoklasična teorija prednost pred institucionalisti. Še težje je oceniti, zakaj bi bil teoretski dosežek ekonomista boljši od znanstvenega prispevka sociologa. Teorija znanosti nas namreč uči, da se posamezni teoretski koncepti pogosto medsebojno izključujejo, saj izhajajo iz različnih predpostavk. Ali povedano drugače, med njimi ne obstaja nevtralno teoretsko polje za njuno medsebojno primerjavo. Zaradi tega je tudi zmotno enačenje eklektičnosti s poljubnim kombiniranjem različnih teoretskih konceptov. Progresivnost v znanstveno-raziskovalnem programu pomeni kontinuirano nadgradnjo obstoječe teorije skozi konkurenčni boj med obstoječimi idejami ob nadaljnjem zagotavljanju notranje skladnosti. V čem se torej kaže eklekticizem »laissez faire« v okviru Odbora za reforme pred leti in zagovarjanja slabe banke ter New Deala danes? Ne gre za eklekticizem, ampak za vetrnjaštvo in idejno promiskuiteto. Biti dosleden sebi in imeti prav v določenem zgodovinskem trenutku preprosto ni mogoče enačiti s poljubnim miksom različnih teoretskih pogledov. Ekonomija ni čarovniški klobuk, iz katerega vsakič glede na občinstvo potegnete drugačnega zajca. Ali pač?
Končna rešitev zato ni v metodološkem normativizmu in stigmatizaciji drugače mislečih, ampak samo v konkurenčnem boju za potencialne odjemalce na trgu idej. Toda očitno je problem z razumevanjem povpraševalne strani na trgu idej pri neoklasikih še večji. Resno neresni ekonomisti preprosto ne razumejo, da nobena teoretska pobuda v osnovi ne more biti uspešna, če ne bo znala tržiti svojih sklepov v javnosti. Znanost postaja namreč vedno bolj tržno opravilo zunaj monopolizacije teoretskih spoznanj. V ožjem smislu so kupci na trgu idej člani akademske skupnosti. Za mnoge med njimi uvedba slabe banke na primer odpira več dilem kot ponuja prepričljivih odgovorov. Slednji nasprotuje celo Banka Slovenije. Očitno ni jasno, da sta iskanje soglasja znotraj lastne stroke in trg idej le dva različna odgovora na isto vprašanje. Nasproti političnemu razumevanju oziroma iskanju večjega soglasja znotraj ekonomske znanstvene skupnosti se postavlja ideja trga. Trg kot stičišče ponudnikov in odjemalcev različnih teoretskih pobud. Zgolj še ena tržna nedoslednost?
V širšem smislu kot kupci na trgu idej nastopajo politiki, ki ekonomiste potrebujejo za legitimizacijo svojih odločitev. Janševa vlada je v letih 2004–2008 nastopila kot glavna odjemalka reformnih predlogov mladoekonomistov. S tem so razlike med programi slovenskih političnih strank postale prvič dobro vidne tudi na ekonomskem področju. In prav je tako. Iskanje ravnovesja med podjetniško samoiniciativnostjo in državnim intervencionizmom ter ekonomskim individualizmom in družbeno solidarnostjo so postale vsaj na deklarativni ravni pomembne točke razmejitve med politično levico in desnico. Strokovni argumenti ekonomistov so postali skozi politične odjemalce na trgu idej nujno tudi politično blago. Zaradi tega ni problem v ideologizaciji ekonomije, kot menijo nekateri, ampak v vetrnjaškem prehajanju ekonomistov med različnimi politično-ideološkimi klubi. Oportunitetni stroški miselnega prostituiranja in iskanja novih bogov se zato pokažejo v idejni nedoslednosti.
Še posebej za ekonomiste bi bilo smiselno, da bi bil trg njihovo glavno merilo teoretske izbire. Toda mladoekonomisti s svojo nizko kulturo javnega dialoga in zdrsom v neoprimitivizem preprosto ne želijo razumeti ponudbene strani na trgu idej, kjer se pojavljajo konkurenčni teoretski koncepti. Tudi na povpraševalni strani njihovi zadnji predlogi nimajo jasne podpore v okviru večjega dela ekonomske stroke. Še manj razumejo, da so postala njihova izhodišča skozi politike kot kupce na trgu idej del politično-ideoloških nagovorov. Trg paradoksalno preprosto ni prva izbira za slovenske mladoekonomiste. Mnogo bolj njihova samoomejitev.
