Nasprotno kot protagonisti Kiarostamijevega iranskega filma, ki sčasoma odkrijejo soobstoj različnih stvarnosti, so se ljudje v Sloveniji ujeli v zanko namišljene resničnosti in prikrojene stvarnosti, ki poteka mimo parametrov očitnih in razpoznavnih dejstev. In to ne le politiki kot paradni primerki simptoma za izgubo občutka prave realnosti in evidentiranja tega, kar se v resnici dogaja, temveč praktično vsi državljani Slovenije, ki podpirajo razdeljenost na dva destruktivna politična pola, ki sta toliko časa uravnoteževala to deželo, da je povsem izgubila ravnotežje in se tako rekoč postavila na glavo: zato ta uboga geografska kokoš tudi že lep čas ne more zvaliti kakšnega jajca, iz katerega bi bilo mogoče narediti okusno ali vsaj užitno omleto.

Izgubo občutka za realnost si s politiki delijo vsi, ki podpirajo to bipolarnost, in ob njeni množičnosti ne bi bilo nič nenavadnega, če bi večina slovenskih državljanov na kakšnem prihodnjem referendumu za svoj simbol na zastavi namesto Triglava izbrala razcepljeno poleno s sekiro. Že nekaj časa je očitno, da veliko večino državljanov Slovenije paradoksalno združujejo in povezujejo le še nepremostljive razlike, odvisnost od občutka povezanosti z nepomirljivim nasprotnikom ali paranoidno vzpostavljanje takšnega nasprotnika, kar povzroča epidemične razsežnosti neke bizarne kolektivne bolezni, kolektivno epidemijo mazohizma, ki povzroča odvisnost od brce v zadnjico z levo ali pač desno nogo oziroma odvisnost od levega ali desnega krošeja naravnost v obraz.

Z nekaj distance do dogajanja v Sloveniji ni težko zaznati, da se je dinamika izmenjavanja levih in desnih vlad v Sloveniji do konca izčrpala, da deluje razdiralno in vodi v samoukinitev in razpad neke skupnosti. Očitno bo treba iznajti nekaj drugega, podloženega z realno, ozemljeno vsebino in dejanji, ki so dobra za celotno družbo in ne le njen polovični del oziroma, še huje, predvsem za predstavnike bipolarnih političnih grupacij. Prihajajoče evropske volitve so dobra priložnost za razmislek, kaj je tisto, kar je v vrednotah slovenske družbe sploh še povezujoče na način, ki zagotavlja boljšo prihodnost, kaj ima osnovo v realnosti in kaj s sabo prinaša perspektivo za večino ljudi, ne nazadnje, kaj je evropsko: ne evropsko kot sinonim za težnjo po prevladi neke razvite tehnične in merkantilistične civilizacije, evropsko v smislu enotnosti v različnosti, v ohranjanju dobrih tradicionalnih starih in hkratnem odkrivanju novih, časom primernih poti na vseh področjih, v vitalnem odkrivanju širših obzorij in načinov boljšega sobivanja z ljudmi in naravo. Je mogoče v takšno smer poslati kakšnega predstavnika iz Slovenije ali se bomo zgolj odločali, komu privoščimo dobro evrobirokratsko plačo in še tristoevrske dnevnice za posladek?

Veter nas bo nazadnje vse odnesel s seboj. Ampak, do takrat bi bilo pod nogami dobro še nekaj časa čutiti čvrsto zemljo…