Moj švedski prijatelj je bil velik ljubitelj Slovenije. Med svojimi delovnimi obiski (in kasneje tudi zasebnimi) je spoznal svojo bodočo ženo. Po nekaj časa ločenega življenja so se pokazale vse slabosti takšnega načina življenja, ki ni moglo trajati v nedogled. Po temeljitem tehtanju izbire kraja bivanja je prevladala odločitev za – Švedsko. Po začetnem prilagajanju na švedski način življenja je bilo treba urediti tudi vse formalnosti, ki se jih ob priselitvi v vsako državo zahteva: prijava bivališča, davčna številka, zdravstveno zavarovanje in še številne druge. Ženi švedskega prijatelja je »padel mrak na oči«, saj je imela izkušnje z našo birokracijo in zamudnimi postopki, ki so zahtevali čakanje v vrstah, ogromno časa ter po navadi še nestrpne uradnike. Na njeno veliko presenečenje ni bilo treba oditi na noben urad, saj je skoraj vse postopke uredila od doma. Prek interneta. Pred dobrimi dvajsetimi leti.
Izkušnje z birokracijo sem izkusil tudi sam. Pred dvajsetimi leti smo začeli v program mednarodne mature vpisovati dijake iz bivših jugoslovanskih republik. Pridobivanje začasnega prebivališča zanje je lahko tema druge kolumne, saj toliko nebuloz težko srečaš. Na srečo so nam uradnice na oddelku za tujce veliko pomagale, brez njihove prijaznosti in velikega razumevanja bi marsikdo od dijakov zamudil začetek šolskega leta.
Vrnimo se k švedski birokraciji. Z eno izmed generacij dijakov iz bivših jugoslovanskih republik smo skupaj z našimi dijaki načrtovali obisk Švedske. Zanje je bilo treba urediti vizume, saj takrat za njihove države še ni bila urejena njihova odprava. Formalnosti glede vizuma je bilo treba urediti na švedskem veleposlaništvu, ki je bilo takrat na srečo še v Ljubljani, kasneje so ga varčni Švedi ukinili. Poklical sem na ambasado, kjer sem jim razložil naše želje. Prijazna uradnica mi je razložila, da ni nobenih problemov in naj kar pridemo v dopoldanskem času k njim. Kot pravemu šolniku mi je skoraj ušlo, da imajo dijaki takrat pouk. Na vprašanje, kdaj je zanje najprimernejši čas, sem odvrnil, da pozno popoldne, ko pa je njihova ambasada zaprta. »Jo bomo pa za vaše dijake odprli,« je bil odgovor z druge strani. In tako smo na ambasadi ob petih popoldne začeli urejati vizume.
Oba primera sta mi prišla pred oči ob gledanju oddaje Tarča, v kateri so bili zbrani prebivalci s poplavljenih območij in odgovorni za odpravljanje posledic z ministrom za naravne vire in prostor Jožetom Novakom na čelu. Oddaja je (vsaj zame) na presunljiv način pokazala vse stiske in težave prizadetih prebivalcev, ki so v nekaj urah izgubili vse, kar so ustvarjali vse življenje. Žalosten je bil pogled na razočarane in prizadete ljudi, ki so nemo, skrušeno stali. Njihovi obrazi bi presunili še tako neprizadetega od nas. Toda ob vsem tem niso izgubili svojega dostojanstva (v nasprotju z občani, ki so izražali svoje nezadovoljstvo s postavitvijo dveh azilnih domov, ki sta minoren problem v primerjavi s stiskami ljudi brez hiš). Njihove razprave so bile brez dretja in obtoževanj, želeli so le natančne odgovore na vprašanja o postavitvi novih bivališč in obnovi tistih, ki so za to predvidena. Razprava je pokazala tudi na številne neumnosti, ki jih skoraj težko dojameš: denimo poziv k rušenju hiše, ki je sploh ni bilo več, saj jo je odnesla ujma. Iz vseh izjav občanov je bila razvidna skupna nit, da postopki potekajo prepočasi in da so bile obljube politikov, med njimi tudi predsednika vlade, o bistvenem skrajšanju birokratskih postopkov preuranjene. Ampak tudi z obrazov odgovornih na pogovoru je bilo razbrati nemoč glede skrajšanja postopkov. Vsi so tako po svoje postali žrtve birokracije, ki kot fantom lebdi nad obojimi. In jim greni življenje. Pri tem ne mislim na večino uradnikov, ki so v neposrednem stiku z občani, temveč na sistem birokracije, ki nam ga je uspelo zgraditi v tridesetih letih in ga skorajda več ne obvladamo. Najbolje to občutijo uradniki na upravnih enotah, ki za mizerne plače rešujejo zapletene primere. In ob sredah stavkajo.
Pri naši birokraciji se je na številnih področjih tudi najbolje pokazal Parkinsonov zakon, ki ga je Cyril Northcote Parkinson zapisal leta 1955. Pri opazovanju izvedbe dela in števila zaposlenih v britanskem uradništvu je ugotovil, da se vsako leto povečuje za pet do sedem odstotkov ne glede na količino takrat zahtevanega dela. Iz tega sledi njegov prvi zakon, ki pravi, da se delo razširi, da bi zapolnilo čas za izvedbo. Tako prihaja tudi do novih procedur, s katerimi se upraviči nove zaposlitve. Na najbolj drastičen način se je to pokazalo na britanskem ministrstvu za kolonije, ko se je število kolonij zmanjševalo, število uradnikov pa raslo.
Preobremenjenost z birokratskimi postopki postaja zmeraj večji problem, ki je prisoten tudi v drugih državah EU. Pri tem ga najbolj občutijo »mali ljudje«, ki jim greni in zapleta življenje, kot je to primer na našem poplavljenem območju. Veliko je k temu pripomogla evropska zakonodaja, ki je velikokrat neživljenjska in zamudna. Pogled na stavbe EU v Bruslju me zmeraj navda z mislijo, da je treba številne rešitve in postopke »izumiti« zato, da se napolni neskončno število pisarn z dobro plačanimi uradniki. Za nas starejše je vsaka podobnost z Beogradom kot središčem bivše Jugoslavije seveda zgolj naključna. Ljubitelji Mi2 pa se bodo ob tem spomnili verza iz pesmi Štajersko nebo: velike zgodbe malega človeka.
