V vse bolj nerazumljivih časih ljudje hrepenijo po jasnih, črno-belih slikah. Avstralska policija ne hiti in poudarja, da bo treba na podrobnosti celotnega incidenta in na koncu vendarle tragičnega reševanja talcev morda čakati tudi več mesecev. Za medije in javnost dvoma ni. Imajo dva heroja, Katrino in Torija, ter poosebljeno zlo, 50-letnega Mantegija Burdžerdija, ki se je po begu iz Irana, kjer naj bi bil politično preganjan, preimenoval v Mana Harona Monisa in si od dodelitve političnega azila pred trinajstimi leti nabral zajeten policijski dosje ter ga na koncu dopolnil z domnevnim prestopom med islamske skrajneže. Poenostavljena skica bo v prihodnjih dneh, tednih in mesecih dobila številne dodatke in se bo verjetno ugnezdila v vse bolj otipljiv zahodni strah pred azilanti in še posebno islamskimi begunci, četudi bo uradna preiskava na koncu pokazala (kar je že zdaj verjetno, a ne sodi v želene herojske zgodbe), da je bilo Torijevo posredovanje za preostale talce pravzaprav pogubno in ne pogumno ter da je bil Man samo blaznež, ki ga je čez rob pognal splet nepredvidljivih okoliščin in ne malomarnost tistih, ki bi morali biti pozorni nanj.
Po dokaze ni treba hoditi v deželo »tam spodaj«, kjer so begunci že nekaj let predmet tudi umazanih političnih kupčij, muslimani pa zaradi avstralskega sodelovanja v ameriških rabotah po Bližnjem in Srednjem vzhodu pod posebnim nadzorom kot potencialni sovražniki države. Pomirjujoče izjave verskih vodij in politikov ter spodbujanje sožitja z akcijami prek družbenih forumov, kakšna je »#I'llridewithyou«, le dopolnjujejo splošen vtis o eroziji multikulturnosti, ki jo je Avstralija kot najvišjo vrednoto negovala od sedemdesetih let prejšnjega stoletja sem, posledice pa bodo prej ali slej podobne, kot smo jim že priča v Evropi.
Vihrajoče nemške zastave, plakati z islamofobičnimi napisi, desettisočglava množica, ki združuje nogometne navijače, upokojence in zaskrbljene matere tako po vzoru ponedeljkovih zborovanj iz časa pred padcem berlinskega zidu postaja vse glasnejša v nemškem Dresdnu. Prav v času, ko se je razpletala sydneyjska drama, je tam znova odmevalo »Wir sind das Volk« (Mi smo ljudstvo), le da se ovire med ljudmi niso rušile, ampak se je zahtevalo, da se jih čim više postavi. Februarja letos porojeno najprej spletno gibanje Pegida (Patriotische Europäer gegen die Islamisierung des Abendlandes – Patriotski Evropejci v boju proti islamizaciji zahoda) ima vse več privržencev, nemška vladajoča koalicija, ki ga prepoznava kot »naciste v preobleki«, pa ne ve, kako naj se ga loti. Pravosodni minister Heiko Maas Pegido opisuje kot »sramoto za Nemčijo« in zahteva, da se narava gibanja razkrinka s pomočjo širše civilne družbe in političnih strank, kanclerka Merklova pa ob pravici svobodnih zborovanj v Nemčiji na njih ne vidi »prostora za hujskaštvo in laži o ljudeh, ki prihajajo k nam iz drugih držav«. Dodaja, da mora vsakdo, ki se udeležuje takšnih zborovanj, paziti, da ne postane ujetnik tistih, ki jih organizirajo. Pri tem je očitno imela v mislih prvotno okostje gibanja, ki so ga sestavljali nogometni huligani in skrajni desničarji, zasnoval pa ga je precej čuden tič, Lutz Bachmann, izučen kuhar, ki se je podal v oblikovalske in PR-ovske vode, ima pa zajeten policijski in sodni dosje s krajami, ropi, tihotapljenjem mamil, fizičnimi napadi in tudi begom pred zaporno kaznijo v Južno Afriko, ki ga je kasneje Nemčiji po hitrem postopku izročila. Trenutno je pogojno na prostosti, je pa tudi prejemnik saškega deželnega priznanja za humanitarno pomoč, ki jo je prek facebooka organiziral leta 2013 ob tamkajšnjih katastrofalnih poplavah. Zdaj na zborovanjih povzdiguje glas proti »kriminalnim iskalcem azila« in se postavlja za zaščitnika »revnim upokojencem, ki se stiskajo v neogretih stanovanjih, medtem ko se azilanti šopirijo v luksuzno opremljenih in ogrevanih zavetiščih«. Ne preseneča, da je eno izmed njih (dejansko obnovljena kmečka hiša s senikom in gospodarskim poslopjem) minuli teden zgorelo v podtaknjenem požaru na Bavarskem s pridanimi ikonami kljukastih križev.
Razen velike fizične razdalje med Manom Haronom Monisom in Lutzem Bachmannom pravzaprav ni bistvene razlike. Oba sta sociopata z bremenom kaznivih dejanj, ki so ju vrgla v pravosodne mline, kjer ju obsodbe niso prevzgojile, ampak očitno le preusmerile k drugi družbeni deviaciji, širjenju sovraštva. Osamljeni volk z ugrabljenimi talci je bil pri tem manj nevaren, kot je vešč PR-ovec z zaslepljenimi privrženci, a očitno so nam bližje poenostavljene slike dobrega in zla od večplastnih, s katerih pravo podobo po navadi razkrivajo šele zgodovinarji. Tudi v domačih logih, ko se na kriminalna dejanja zlije obilica političnega barvila in na prizorišču namesto osamljenega volka dobimo zapeljive agitatorje.
