Šlo je le – za otroka. In ti so, če nimajo te sreče, da bi jih rodili razsodni, premožni/vplivni in avtohtoni prebivalci Slovenije, v tej državi na dnu lestvice. Ta otrok ni imel te sreče. Ko je bil star sedem let, so se starši ločili in začel se je dolgotrajen boj za skrbništvo: trikrat so ga dodelili mami, četrtič očetu. Štiri odločitve o isti, za otroka usodni zadevi. (In kasneje, s pomočjo uglednega odvetnika, še peta, spet v prid materi.) Kdo že tukaj, na začetku, ni opravil svoje naloge? Ker otrok k očetu ni hotel, sta ga sodni izvršitelj in psiholog, da bi ga odpeljala k očetu, pričakala kar v ambulanti, kamor ga je pripeljala mama. Otrok, zdaj že 13-leten, je v paniki vpil, da se raje ubije, zato so ga, domnevno samomorilnega – odpeljali na psihiatrični oddelek v Maribor. Kdo je sprejel odločitev o tem, da otroka hospitalizirajo? So se mama, zdravnik in psiholog strinjali, da ga je treba zaradi popolnoma razumljivega in pričakovanega odziva otroka, ki noče stran od mame, osamiti v bolnišnici? Socialna delavka je na sojenju povedala, da je bila to ideja zdravnikov. Je bil obveščen in se je s tem strinjal tudi oče, ki je bil pravnomočni skrbnik? Je prisilna privedba na psihiatrijo običajen korak za umirjanje hudo vznemirjenega otroka? Ali pa je šlo spet za tisto dominacijo medicine nad socialnim delom, ki pri nas tako pogosto rokohitrsko blokira dobre, konsenzualne, a postopne rešitve, o čemer zaskrbljeno govori eminenca slovenskega socialnega dela dr. Gabi Čačinović? Ali to ustreza protokolu skrbnega ravnanja v otrokovo korist? Ali ne bi mogla socialna služba najprej poiskati začasne rešitve, morda starih staršev ali rejnikov, in potem postopno urejati zadeve? Ali takšnega čustvenega izpada ne bi mogli zdraviti ambulantno? Odhod na psihiatrijo je bil namreč šele začetek, tam je deklica ostala tri tedne, po vrnitvi k mami pa jo je izvršitelj spet hotel odpeljati in ker ponovno ni hotela z njim, so jo v spremstvu policije zvezali, strpali v rešilca in znova odpeljali na psihiatrijo, tokrat v Ljubljano.
Predstavljajmo si: sedemletna punčka, gotovo čustveno razrvana po stresni ločitvi staršev, na vsakem vogalu soočena s tem, da jo bodo predstavniki države (izvršitelj, zdravstveno osebje, policija) odvlekli proč od mame! Predstavljajmo si njeno grozo, njeno nemoč, njeno zlomljenost. In – je torej zdaj psihiatrija tista, ki poskrbi, da se izvršbe izpeljejo, in to na podlagi diagnoz?
Vsaj od Michela Foucaulta naprej vemo, da je psihiatrija tako rekoč idealno orodje oblastne represije in idealno polje zlorabe. Od svoje pramatere inkvizicije naprej odloča, kaj je v družbi normalno, kaj sprejemljivo in kaj ne, komu je treba odvzeti svobodo, koga prevzgojiti na natezalnici, koga uničiti z elektriko, koga s prisilno kastracijo in sterilizacijo, koga lobotomirati s posegom, koga z medikamenti. Koga? Ženske. Politične nasprotnike. Homoseksualce. Hendikepirane. Neprilagojence. Neposlušne. Tiste, ki se jih hoče nekdo iznebiti. In druge. Mnoge druge. Psihiatrija je potencialno nevarnejša od zapora. Zaporna kazen je natančno določena vnaprej, človeku pa priznava razsodnost glede njegovega interesa. Za zidovi psihiatrije je človek za nedoločen čas, odvisen od presoje vsakokratnega zdravnika. In ta morda ne mara odklonov od svojih idej.
Punčka je bila na koncu v psihiatrični oskrbi in nato v otroški bolnišnici v Šentvidu pri Stični okoli leto dni. Leto dni, ker je nesrečni otrok v stiski zagrozil s samomorom. Kaj je v tem času počelo socialno skrbstvo, kaj starši, ne vem. A leto dni prisilne hospitalizacije je zločin, še posebno če gre, kot pravi 19-letna tožnica, za bolezen, imenovano nestrinjanje s sodno odločitvijo. Če drži, da so ji v bolnišnici njeno hospitalizacijo utemeljevali s tem, da nima kam iti, če noče k očetu, potem gre za izjemno kruto zlorabo in za strahovito laž. Za zlorabo psihiatrije v prid izvajanju sodnih sklepov in za strahovito laž, da ni tretje možnosti. Ta seveda je: začasno skrbništvo.
Zdravnica ljubljanske pediatrične klinike je na sojenju povedala, da deklica pri njih in v Šentvidu ni trpela, da so ji skušali zmanjšati stisko in ji omogočiti vključitev v življenje. Ni trpela? Vključitev v življenje? Leto dni za belimi zidovi bolnišnice? Ali to v naših krajih velja za ustrezno okolje za otrokovo socializacijo? Samo zato, ker se starši niso mogli dogovoriti, ker je socialna služba očitno dvignila roke pred vsevedno medicino in je ta presodila, da so zmanjšali otrokovo stisko tako, da so jo naredili za večnega pacienta? (S čim so jo zdravili?) Ob teh, resda delnih podatkih, se koža ježi. So sirotišnice in otroške zapore torej nadomestile psihiatrične bolnišnice? In sodniki v tem ne vidijo težave?
Domoljubje v šolah, državljanska vzgoja? Naj učitelji otrokom pripovedujejo to zgodbo. Naj jih podučijo o tem, kako se upreti domovini – mačehi.
