Policista sta jo zagrabila in molče porinila na zadnji sedež policijskega avtomobila. Gospa častitljivih let se jima je upirala, kolikor je mogla, mimovozeči v avtomobilih, moški in ženske, so solidarno hupali. Ni pomagalo. Gospo so odpeljali. Storila je strašen greh: na tako imenovano belo sredo, ko ženske v Iranu protestirajo zaradi obvezne nošnje hidžaba, se je po mestu sprehodila brez zapovedane rute na glavi. Tako je to v državi, kjer oblast budno pazi na moralo, družinske vrednote in tradicijo.
Znana iranska feministka, ki so ji v ZDA, kjer živi, grozili s smrtjo, poleg tega pa tudi s posilstvom, obglavljenjem, kislino in razčetverjenjem, na instagramu redno objavlja tovrstne posnetke z ulic iranskih mest. Vsakič znova me presunejo izrazi sovraštva na obrazih tistih, ki zahtevajo »le« spoštovanje pravil, tradicije in vrednot, in pogum žensk, ki uporniško razoglave ne tvegajo le policijskega nasilja, temveč tudi dolgoletne zaporne kazni. Iranke so se med revolucijo leta 1979 borile brez rut, takoj po revoluciji so jih v družbi liberalnih somišljenikov protestno odmetavale. Zaman. Kleriška oblast je nemudoma vzpostavila nadzor nad telesi in seksualnostjo, ta večni mehanizem vseh despotskih oblasti.
Ko gre za ohranjanje statusa quo v družbi in s tem privilegijev vladajočih, je dovoljeno marsikaj, za kar smo mislili, da je odšlo v zgodovino – tudi v nekoč zglednih zahodnih demokracijah. Od poljubnega (re)interpretiranja ustave do utemeljevanja vsiljenih pravil na interesnih ideoloških izmišljijah: na »zakonih narave«, tradiciji, religijskih normah ali na idealizacijah, ki z resničnostjo nimajo zveze. Prav pridejo manipulacije vseh vrst, od perfidnih do popolnoma slaboumnih. Ki vseeno učinkujejo. Zato se ne gre slepiti, da se bo konservativni del slovenske družbe, ki najbolj glasno prisega na moralo, tradicijo in družinske vrednote, kar tako sprijaznil z nedavno odločitvijo ustavnega sodišča, ki je prepoved sklepanja zakonskih zvez za istospolne pare in skupnega posvajanja otrok razglasilo za nedopustno diskriminacijo.
Ena ključnih manipulacij, ki se že vrti v sporočilih desnega političnega pola, zadeva največjo otrokovo korist. Ta naj bi bila z omenjeno ustavno odločbo prizadeta. Če bi pozorno prebrali odločbo oziroma jo pošteno interpretirali, bi vedeli, da ustavno sodišče ni nikomur priznalo pravice do skupne posvojitve otrok, kajti takšna človekova pravica ne obstaja. Sodišče je s svojo odločitvijo zgolj razširilo seznam možnih posvojiteljev, ker pač ni našlo razloga, da bi to možnost istospolnim parom odvzeli vnaprej, brez upoštevanja konkretnih okoliščin. De facto so torej povečali možnost, da centri za socialno delo najdejo najboljše možne posvojitelje in tako poskrbijo za največjo otrokovo korist. Zgovoren je primer, ki ga kot ilustracijo navaja sodnik Pavčnik. Kaj je bolje za otroka, ki mu biološka starša umreta v prometni nesreči: da ga posvoji teta ali stric, ki živi v istospolni skupnosti, ali tuja heterospolna posvojitelja?
Odločitev ustavnih sodnikov hkrati pomeni, da se je povečala odgovornost centrov za socialno delo, ki bodo posvojitelje izbirali, in sodišč, ki bodo njihove odločitve potrjevala. Zanimivo bo denimo opazovati, kako bodo socialni delavci opravili s strahovi, oprtimi na predsodke in odsotnost ustrezne prakse, ko bodo na primer iskali posvojitelja za dolgotrajno bolnega triletnika brez staršev in izbirali med premožnima urbanima profesorjema pedagogike in »trdno« kmečko družino, daleč od vseh centrov pomoči, ki jih tak otrok potrebuje …
»Ali lahko sedaj dva polnoletna fanteka (beri 18 let) imata oziroma posvojita punčko?« se je po razglasitvi ustavne odločbe na twitterju vprašal neki dušebrižnik. Odgovor je nedvoumen: teoretično jo lahko, tako kot sta jo lahko doslej teoretično posvojila heteroseksualna osemnajstletnika. A zakaj bi najstnika otroka sploh posvojila in zakaj zaboga bi kakšen CSD požegnal takšno izbiro?! Vprašanje je sad manipulacije in zato zlonamerno; edini razlog zanj tiči v polju demoniziranja istospolnih. Iz tega vira so se očitno napajali tudi argumenti Janševe vlade, s katerimi je v odgovoru na ustavno pritožbo branila obstoječo zakonodajo. V ta namen je denimo citirala raziskavo, ki so jo delali avtorji »z neznano strokovno izobrazbo oziroma poklicem«, tako je zapisalo ustavno sodišče, izpustila pa je številne novejše znanstvene raziskave, po katerih odraščanje v istospolnih skupnostih na otrokov razvoj ne vpliva negativno. V predsodkih korenini tudi sklicevanje prejšnje vlade na apriorno dobrodejnost tradicionalne družine z mamo in očetom, ki da je po nekakšnih zakonih narave za otroka najustreznejša. Družina, v kateri vladajo alkohol in nasilje, in takšnih družin je na Slovenskem tradicionalno veliko, je zgolj toksično leglo travm. Kdor ne verjame, naj si prebere Prvotno besedilo življenja, v katerem je Alenka Puhar popisala odraščanje otrok na Slovenskem v idealiziranih patriarhalnih družinah v 19. stoletju.
Družine z biološkim očetom in materjo so za otroke, če sta ljubeča, morda res najboljše okolje, toda v sodobnih družbah jih je le še za vzorec. Vsak tretji zakon razpade. Bi morali ločitve nemara otežiti, prepovedati? Tudi takšne glasove je že slišati.
Zavzemanje za moralo, družinske vrednote in tradicije zna biti res nemoralno.
