Jasno, nekaj takega je težko priznati. Naj je namreč to poimenovanje še tako učinkovito za lovljenje volilcev, se bržkone nihče v stranki, ki premore kolikor toliko samorefleksije, ne more izogniti nelagodnemu občutku, ko z njim operira v praksi. In seveda, zadrega je še toliko večja, kolikor to ni prva stranka, ki se je na volitve odpravila s promocijo osebnega imena in za katero je videti, da je volilce kupila s pomočjo tovrstne strategije – in če kdo, se tega zaveda prav vodja poslanske skupine Simona Kustec Lipicer, ki je na primeru volitev leta 2011 v Teoriji in praksi izpostavila natančno ta problem.
Po analizi, ki jo je v soavtorstvu z Nikom Tošem objavila lani, so takrat tekmujoče politične stranke »po eni strani zlasti prek ad hoc vzpostavljanja novih političnih strank, ki jim je primanjkovalo temeljne strukturne in vsebinske podobe, kar so kompenzirale z izpostavljanjem podobe ter osrednje vloge strankarskih vodij, vidno posegle in preoblikovale obstoječo domačo strankarsko areno. Po drugi strani pa so stranke neodvisno od svoje pretekle (ne)navzočnosti v domači ter mednarodni strankarski areni volilcem ponujale vsebinsko nedefinirane, neoprijemljive, med seboj podobne, desetletja stare in na aktualne problemske razmere neodzivajoče se ponudbe, ki so ostale na ravni v vsakodnevnem delovanju objektivno težko preverljivih obljub. Kljub več kot 60-odstotni odzivnosti volilne baze, se le-ta tako ni mogla odločati na podlagi pričakovane vsebinske strankarske ponudbe (...), ampak se je odločala zgolj na podlagi 'svežine' novoustanovljenih političnih strank, katerih največji kapital je očitno predstavljala personalizirana podoba njihovih vodij.«
Nikakor ne gre dvomiti, da so v Stranki prepričani, da zanje ta analiza ne velja in da se nam njihove diagnoze in programske ambicije le zdijo še en primer kontinuitete, v resnici pa predstavljajo začetek totalne ozdravitve slovenske družbe, procesa, ki ga je Cerar le zagnal in je ob vsej svoji vrhunskosti in izjemnosti »zgolj« njegov pobudnik in vodja. In morda imajo prav, ko ob vseh očitnih znamenjih kontinuitete zaznavajo prefinjen, komaj slišen, pa vendar bistven odmik – a v čem je ta odmik, na kaj so v očitni kontinuiteti vendarle ponosni?
Specifično vrlino tega kolektiva bi lahko iskali v specifičnih vrlinah osebe, s katero se njegovi člani identificirajo. Lahko bi torej ubrali Cerarjev lasten pristop personifikacije kolektiva (po katerem bi se denimo bolna družba, če bi želela priti do zdravega duha, morala tako rekoč kot taka odpraviti v fitnes in se dobro preznojiti), lahko bi na njegovo stranko prenesli njegove osebnostne lastnosti (neduhovitost, ki ji pravijo treznost; odlašanje z odločitvami, ki mu pravijo premišljenost; odsotnost koncepta, ki ji pravijo vrednote) ter na koncu ugotovili, da je prav to tisto, na kar so ponosni in kar zanje predstavlja zadosten razlog, da se imenujejo, kot se imenujejo.
A kdor je spremljal sejo, na kateri so poslanci odločali o Cerarjevem ustoličenju in demonstrirali na trenutke že prav neokusno adoracijo svojega vodje, je morda opazil še nekaj drugega: popolno odsotnost klasične politične subjektivacije velike večine poslank in poslancev te stranke. To ni bil govor ambicioznih individuov, ki so politiko že dolgo spremljali in so šele zdaj dobili priložnost, da končno povedo tisto, kar jim je ležalo na duši, ni bil govor tistih, ki so v političnem smislu bili nič in so zdaj postali vse, temveč prej govor tistih, ki so, čeprav je Cerar postal »vse«, še vedno pripravljeni ostati nič. Toda ta nič, ki poudarja, da je nič, tudi ko je na oblasti, in ki prek poudarjanja prazne veličine Drugega poudarja veličino svoje malenkosti, ni nedolžna figura – to je volilec, ki se je znašel na oblasti in ki ima kot volilec »vedno prav«.
V samopojmovanju te stranke se je tako rekoč ponovil princip njenega samopoimenovanja. Tako kot pri poimenovanju stranke ni šlo za klasični enosmerni PR, temveč za spontano in samoumevno izbiro, kjer sta se v popolnosti ujela želja plebsa in želja tistih posameznikov, ki so si zamislili projekt vodenja države, se stranka tudi vnaprej želi ohraniti na obeh ravneh. Prav zato v parlamentu poleg izpostavljenih figur sedijo tudi poslanci, ki so ostali volilci – in ti bodo prišli prav, ko bo treba reči: volilci, torej mi, imamo vedno prav.