Janša torej odhaja, politično-ekonomski problemi pa ostajajo in se bodo, kljub novi vladi, po vsej verjetnosti še poglobili. Kar bo kot nalašč za to, da še enkrat potegnemo sklep, da je konec koncev vseeno, kdo nam vlada, da so končni učinki zelo podobni, le malo drugače razporejeni in začinjeni z različno kulturno bojevniško retoriko. Da so skratka vsi isti. A pozor: tovrstni resignirani »vsi so isti« nikakor ni tisti, na krilih katerega je poletelo vstajniško gibanje. Razlika je ogromna in očitna. Prvi se, v celoti izpisano, glasi: »Vsi so isti, zato je ves trud zaman, ničesar ni mogoče zares spremeniti, lahko le po najboljših močeh poskrbimo zase.« Drugi pa se, prav tako v celoti izpisano, glasi: »Vsi so isti in prav ZATO je treba nekaj spremeniti.« Ali še drugače: »Na ulici smo prav zato, ker so vsi isti.« »Vsi so isti« je v tem drugem primeru razlog za upor, za upanje v možen korak drugam, ne pa konec upanja v možnost kakršne koli spremembe.
Smo na točki, ko bomo zanihali med tema dvema, tako rekoč nasprotnima pomenoma postavke »vsi so isti«. Enim, ki nastopa kot resignirani zaključek politične sekvence, in drugim, ki začenja, odpira možno polje političnega delovanja in nastopa nove politične sile. Oba sta v zraku. Kateri bo obveljal in krojil prihodnost?
Resignirani »vsi so isti« v osnovi pristaja na dane okvirje družbeno-ekonomske konfiguracije in je sposoben misliti (in čutiti) samo znotraj teh okvirjev. Glede na lastne interese in preference občasno opazi tudi kakšne razlike: nekateri politiki se mu vendarle zdijo boljši, prijetnejši od drugih, pa čeprav rezultati njihovih mandatov niso kaj bistveno drugačni. Ta resignirani »vsi so isti« je tisti, ki že dolgo zmaguje na slovenskih – pa ne le slovenskih – volitvah. Volitve pa se dobivajo izključno na podlagi tako imenovanih »ideoloških tem« oziroma osebne simpatičnosti. Zmaga Boruta Pahorja na predsedniških volitvah je nemara indikator, da se je tudi »ideološka« mobilizacija pri nas počasi izčrpala in ostaja le še »osebna simpatičnost« kot poslednji razlikovalni kriterij v brozgi, kjer so priznano vsi isti.
Ko pa »vsi so isti« ne napaja resigniranega vzdrževanja statusa quo, temveč revolt, je jasno, da je tu prišlo do določenega tektonskega premika. Slednjega je mogoče zelo natančno locirati: uporni »vsi so isti« ne pristaja več zgolj na dane okvirje družbeno-ekonomske konfiguracije kot edino možne in zveličavne. Pravi nekaj takega kot: »Res je, v danih okvirjih so vsi isti in tako bo tudi ostalo. A zakaj ne bi mislili širše in izhajali iz predpostavke, da se ti okvirji lahko tudi spremenijo?« Pri tem je treba poudariti, da je že sam ta premik perspektive ključen dosežek. Nikakor se ne bi smeli pustiti zmesti vprašanjem tipa: »A tako, drugačen politično-ekonomski sistem bi radi? Kakšnega natančno pa? Ga lahko izpišete in izrišete in greste z njim na volitve? Ali pa bi ga morda raje izbojevali v krvavi revoluciji v imenu nejasne utopije?« Takšno izpraševanje – tudi tedaj, ko je »dobronamerno« – hote zgreši bistvo in drugi strani podtika svojo lastno fantazmo spremembe. Kdo pa govori o čem takem?
Res je, kljub splošnemu nezadovoljstvu nihče ne ve, kako natančno naj bi bil videti novi, boljši politično-ekonomski sistem. A zakaj bi bil to tak problem? Ob nekaj jasnih načelih, glede katerih ni popuščanja, ga bodo gradili boji in odločitve, ki jih bomo sprejemali ob vsakokratnem pomembnem vprašanju in izhajajoč iz konkretnih okoliščin. Novi okvirji nam ne bodo kot pečen golob prileteli v usta, niti jih ne bo po intenzivnem razglabljanju pred nas postavil na primer kakšen Filozof z napotkom, naj jih samo še implementiramo. Revolt je to prek nekaterih svojih predstavnikov že zelo jasno formuliral: ta trenutek nikakor ni čas za utopije, temveč za konkretno politično organiziranje, za zelo neposreden in realen politični boj, začenši z vrsto možnih in zelo konkretnih reform obstoječega sistema. Oziroma, kot je že pred časom zapisal Slavoj Žižek: utopija je dandanes na strani tistih, ki verjamejo, da se obstoječi sistem – z nekaj kozmetičnimi popravki – lahko kar nadaljuje in da je večen. Realizem pa je nasprotno na strani spreminjevalcev, ki zahtevajo in predlagajo boljše sistemske rešitve. Revolucionarji so danes realisti, reakcionarji pa utopisti. Utopija je na strani elit, na strani etabliranih struktur moči in oblasti. In njihova utopija terja vse več žrtev.
Skratka, morda je nastopil čas, da znova oživimo slavni slogan Sex pistols in rečemo: Ne vemo, kaj hočemo, vemo pa, kako bomo to dosegli. Če to zadnje res vemo, pa se bo izkazalo – malo že danes, predvsem pa v prihodnjih mesecih.