V petek bomo zaznamovali prvo obletnico ruskega napada na Kijev. Z več strani se zgražajo, da je bilo vojne dovolj in da je treba Ukrajino z ukinitvijo vojaške pomoči prisiliti v mirovna pogajanja z Rusko federacijo. Kot znak dobre volje je treba od nje zahtevati vsaj prepustitev Krima Rusiji. Enkrat je že uspelo. Letos praznujemo tudi trideseto obletnico vrhunca pogajanj o jedrski razorožitvi Ukrajine iz leta 1993. To leto je Ukrajina privolila v preselitev prvih dveh regimentov jedrskih konic iz izstrelišč v Ukrajini v ruska skladišča.
Ob razpravah, ali je prav, da Evropa in Združene države Amerike na fronto dovažajo konvencionalno orožje in vojaško opremo, bi se bilo dobro vprašati tudi, ali bi bilo prav, da namesto dobav tankov in topovskega streliva državi vrnemo jedrsko orožje, ki ji je bilo pred 30 leti odvzeto z mednarodnim memorandumom. To bi zagotovo pripomoglo k hitrejši vzpostavitvi miru z Rusko federacijo, ki se jedrskemu orožju nikoli ni odpovedala. V memorandum o razorožitvi Ukrajine iz leta 1994 so bile namreč vključene garancije za njeno varnost, ki pa so bile vse prekršene. Prva podpisnica je bila Rusija.
Vse leto 1993 so v Ukrajini potekala pogajanja o dokončni selitvi jedrskega orožja nekdanje Sovjetske zveze. Ne morda ene ali dveh atomskih bomb, ampak 130 medcelinskih raket s po šestimi jedrskimi konicami, 46 v Dnipru v Ukrajini izdelanih raket s po desetimi jedrskimi konicami in 33 strateških bombnikov z jedrskimi bombami različnih moči. Vsega skupaj je bilo na ukrajinskem ozemlju 1600 delujočih atomskih bomb. Skupaj s konicami, ki jim je garancijska doba potekla, dovolj, da se nekajkrat zapored požene v zrak ves svet. Edina varna država v vzhodni Evropi je bila tisto leto Ukrajina. Nje nihče ne bi napadel. Imela se je s čim braniti.
Ko je 1. decembra 1991 z referendumom potrdila deklaracijo o neodvisnosti od nekdanje Sovjetske zveze in začela novo obdobje suverene državnosti, je bila tretja najmočnejša jedrska sila na svetu. Na referendumu je sodelovalo 84 odstotkov prebivalstva, od katerih je 90 odstotkov glasovalo za neodvisnost.
Vendar so bili časi kaotični. Združenim državam Amerike in Rusiji je bilo veliko do tega, da nadzor največjega arzenala jedrskega orožja ne zbeži iz njihovih rok. V petem nadstropju Hofburgove palače na Dunaju so stari ameriški in ruski diplomati kovali načrte o novem svetovnem redu med razpadanjem Sovjetske zveze, poskusi državnega udara oficirjev Rdeče armade, reorganizaciji vojaških prioritet držav nekdanjega Varšavskega pakta, ločitvijo Češke in Slovaške, razorožitvijo Iraka, razpadi političnega sistema Italije in vojnami novih nacionalističnih držav na ozemlju Jugoslavije. Bilo je noro leto. Veljati je začel maastrichtski sporazum in z njim je bila ustanovljena Evropska unija. Pred ruskim parlamentom v Moskvi so bili tanki, v parlamentu vojaki, Rusija pa je zasedla Abhazijo. Hkrati je tega leta ruska vojska po 48 letih odkorakala iz Poljske. Združeni narodi so Srebrenico razglasili za zaščiteno cono. Bela vlada Južne Afrike je uničila svojih šest jedrskih bomb, da ne bi padle v roke črnski vladi, ki je prihajala na oblast.
Med vsem tem prepletanjem velike zgodovine je bila jedrska razorožitev Ukrajine hitro potisnjena ob stran kot nepomemben samoumevni dogodek. Pa ni bil niti obstranski niti samoumeven. Mnogi ukrajinski parlamentarci so zahtevali, da država obdrži vsaj novejše rakete SS-24, ki so bile narejene v Ukrajini, in jedrske konice na ladjah črnomorske flote. Prepričali so jih o nasprotnem in naslednje leto so v Budimpešti podpisali pristop Ukrajine k sporazumu o omejitvi jedrskega oboroževanja. Vse atomske bombe so izselili in uničili. Ukrajina je postala običajna država brez jedrskega orožja. Podpisu je botroval oče sedanjega ameriškega zunanjega ministra Antonyja Blinkna, ki je bil takrat veleposlanik v Budimpešti.
Kaj je Ukrajina dobila v zameno za razorožitev? Tri od šestih členov memoranduma o garancijah varnosti, ki so ga podpisale Rusija, Združene države in Velika Britanija.
1. Ruska federacija, Združeno kraljestvo in Združene države se obvezujejo, da bodo spoštovali neodvisnost, suverenost in sedanje meje Ukrajine.
2. Vse tri države se obvezujejo, da se bodo vzdržale uporabe sile proti ozemeljski integriteti in politični neodvisnosti Ukrajine in da njihova orožja nikoli ne bodo uporabljena proti Ukrajini razen za samoobrambo v skladu z ustanovno listino Združenih narodov.
3. Vse tri države bodo takoj zahtevale akcijo varnostnega sveta v primeru, če Ukrajina postane žrtev agresije ali predmet grožnje z agresijo, v katero je vključena grožnja z uporabo jedrskega orožja.
Memorandum o varnostnih garancijah ne predvideva vdaje Ukrajine državi, ki je priznala njeno suverenost in ji grozi z jedrskim orožjem. Ker velja konsenz med zelo različnimi političnimi silami, da vojna ni simpatična stvar, je zahteva po pogajanjih popolnoma smiselna. Rusija, Velika Britanija in Amerika se lahko brez Ukrajine pogajajo o svojih obveznostih iz lastnega memoranduma in organizirajo umik vojske Ruske federacije z zasedenih ozemelj. Ali pa z Ukrajino začnejo pogajanja o vrnitvi jedrskega orožja na ozemlja, ki niso zasedena.
V obeh primerih bo mir.
