Mnogo manj pozornosti kot Churchillovemu zanesenemu nastopu je svet tedaj in pozneje namenil neki drugi poslanici, ki pa se v zgodovinski perspektivi kaže kot še daljnosežnejša. Josif Visarionovič Stalin je 7. novembra 1942 kot ljudski komisar za obrambo izdal ukaz št. 345, v katerem je napovedal, da bodo njegove sile kmalu poskrbele za praznično radost na ulicah sovjetskih oziroma ruskih mest. Samo 12 dni pozneje je bila sprožena operacija Uran, ki je privedla do obkolitve in potem tudi uničenja Hitlerjeve 6. armade. Zdi se, da so ljudje besedam J. V. Stalina namenili manj pozornosti zato, ker so bile izrečene ob 25. obletnici oktobrske revolucije – oziroma točneje: prevrata – in so že zaradi slavnostne priložnosti morale zveneti optimistično. Pozneje pa se je izkazalo, da so bile vse njegove formulacije iz tistega prelomnega časa globoko premišljene in pomenljive. Celo samo ime operacije, ki je prinesla preobrat na vzhodni fronti, je bilo enigmatični emblem: danes ni več neznano, da se je v njem skrival prvi namig na pomembnost urana za prihodnost ruskih prostranstev. Uradna Moskva je po zaslugi šefa svojih varnostnih organov Lavrentija Pavloviča Berije že bila na tekočem z dogajanji v svetu vrhunske znanosti. Časi, ko je med državniki le Churchill – pač pod vplivom znanstvenofantastičnih romanov H. G. Wellsa in nemara tudi whiskyja, iz katerega je izvlekel bistveno več, kot mu je sam dal – verjel, da je mogoče izdelati bombo v velikosti pomaranče, ki lahko z zemeljskega obličja izbriše celo mesto, so bili že mimo.
Stalin in njegovi sodelavci so si lahko privoščili drzen namig na smerokaze v prihodnost predvsem zato, ker je bila oznaka Uran večpomenska. Ob njej bi kdo utegnil pomisliti na posebno vrsto ljubezni – na tisto, ki jo je gojil Oscar Wilde, Jean-Paul Sartre pa jo je leta 1944 ožigosal kot domeno kolaboracionistov. Lahko bi seveda šlo tudi za nebesno telo. Značilno se zdi, da je sovjetsko vodstvo niz ofenziv, ki jih je pripravilo za jesen 1942 in sledečo zimo, poimenovalo po planetih, pri čemer je najbojevitejšo kodno oznako – Mars – namenilo pomožni operaciji. Celo nebesno telo, ki priklicuje v zavest rimskega boga vojne, je služilo slepilni igri z elementom prihodnosti.
Operacija Uran, ki je odprla pot k veliki sovjetski oziroma ruski zmagi pri Stalingradu, pa ni pomenila zgolj preobrata na fronti. Spoznavanje moči radioaktivnega elementa je imelo ključno vlogo tudi pri znanstveni preusmeritvi prve dežele, ki se je znašla pod škornjem diktature proletariata, od dialektičnomaterialistične srži marksizma k formalni logiki. Le v okviru slednje je bilo moč slediti odkritjem, do katerih so se dokopali Berijevi vohljači, medtem ko je zakon o prehodu kvantitete v kvaliteto pri skrivnostnih dogajanjih v svetu atomov zatajil. Sámo grmadenje urana, ki bi po dialektičnomaterialističnih negacijskih premisah moralo privesti do jedrske bombe, ni odpiralo vrat k novemu orožju. Tudi v Sovjetski zvezi je pot v nuklearno dobo vodila prek trdega znanstvenega dela in vohunstva, ne prek marksizma.
Ker je bil Stalin brutalen realist, je brez odlašanja sprejel vse konsekvence. Čeprav se je v zgodovino človeškega mišljenja zapisal kot četrti klasik marksizma, je člane Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze ob koncu leta 1946 prisilil, da so si začeli razbijati glavo z logiko in psihologijo. Nemudoma je bila izdana direktiva, da je obema treba nameniti posebno skrb. Najtrši oreh je predstavljal na razredno pripadnost nevezan pojem objektivnega spoznanja. Iz razprav o teh vprašanjih se je skotila tudi velika debata o jeziku, ki je bila sklenjena z njegovo dialektično- in historičnomaterialistično deklasifikacijo.
Sovjetska zveza se je v zadnjih letih Stalinove vlade vsaj v vrhunski znanosti izvila iz zadušljivega primeža marksizma. Kot je propadel poskus ustvaritve nemške fizike v Hitlerjevem Reichu, se je tudi del komunističnega sveta poslovil od utvar dialektičnega materializma. Dandanes, ko je že mogoče slutiti obrise končnih teorij, po definiranju katerih bo znanost odvisna le še od ustvarjanja novega, medtem ko bo odkrivanje tega, kar je, potisnjeno v dovrš(e)ni preteklik, bi bilo pametno, če bi se zgodovina razumela kot občečloveška izkušnja. Tako bi nam bila prihranjena marsikatera avtohtona stranpot.
A na tleh, kjer smo mi gospodar, izkušnje drugih veljajo malo ali nič. Tako si, denimo, na Slovenskem fiziki – bržčas zato, ker so strokovnjaki za črne luknje – razbijajo glavo z vojsko, politiko, ekonomijo, upravljanjem itd. Franci Demšar kot njihov daleč najeminentnejši predstavnik je o teh rečeh celo napisal univerzitetni učbenik. Tour de force slednjega je predstavitev restriktivne strategije porabe whiskyja v obrambnem sektorju. Klasično in na bojnem polju preizkušeno metodo glede rabe te kapljevine je definiral Abraham Lincoln. Ko so njegovi vojskovodje izgubljali bitko za bitko, se je pri edinem zmagovitem generalu – prekaljenem pivcu Ulyssesu S. Grantu – pozanimal, kakšno znamko whiskyja konzumira, da bi ga nekaj steklenic kupil tudi drugim poveljnikom...
Franci Demšar, ki je s svojim chef d'oeuvre Transparentnost in skrb za denar davkoplačevalcev postal prava medijska zvezda, je novo metodo regulacije porabe whiskyja uspel takoj aplicirati. Rezultat? Odtlej so v obrambnem sektorju pri nas same težave. Z metodo »poštenega Abeja« jih ni bilo. Celo J. V. Stalin, ki je bil človek hudo posebnega kova, se je sprijaznil s stvarnostjo. Franci Demšar se ji ne kani vdati. Nemara bo v sebi vedno čutil klic po regulaciji življenj drugih ljudi.