Z osamosvojitvijo smo na ekonomskem področju sistem plansko-tržnega gospodarstva zamenjali s tržnim. Politične elite so se ukvarjale z vstopanjem Slovenije v EU in Nato. Poslovneži so zaradi izgube jugoslovanskih trgov uspešno iskali nove poslovne priložnosti na zahodnih trgih. Skozi množično razdelitev certifikatov smo ustvarili ljudski model kapitalizma z močno participacijo zaposlenih in visoko ravnijo socialnega kapitala med ključnimi deležniki. Cilji politikov, poslovnežev in zaposlenih so bili v prvi razvojni dekadi dobro usklajeni. Politične in ekonomske elite so imele relativno visoko stopnjo zaupanja v družbi. Večina prebivalcev je posledično dojemala Slovenijo kot zgodbo o uspehu.
Z vstopom v EU in Nato je ostala politika brez razvojne vizije. Zagotovljen je bil nov institucionalni okvir, toda nastopilo je obdobje pomanjkanja bolj ciljnih in pogumnih usmeritev. Politiki so se vse bolj začeli ukvarjati s procesi lastninskega preoblikovanja. V novi preobleki so se vrnili stari marksistični miselni vzorci. Vzorci obnašanja ostajajo pri sedanji in preteklih vladah popolnoma isti. Proces je kulminiral s predlogi za slabo banko in državni holding, ki v sebi nosita nevarnost nadaljnje politizacije gospodarstva. Paradoksalna izbira za vlado in tiste ekonomiste, ki se na deklarativni ravni zavzemajo za manjšo vlogo države, nižje davke in večjo odgovornost posameznih subjektov. Očitno se iz zgodovinskih izkušenj nismo ničesar naučili, saj je socializem propadel predvsem zaradi prevelike politizacije gospodarstva. Tudi menedžerski odkupi so bili do neke mere obramba pred naraščajočo politizacijo. Spridili so se zaradi pretiranega pohlepa in nizke ravni podjetniške kulture nekaterih slovenskih menedžerjev. Obenem družba ni bila sposobna sprostiti vseh mehanizmov za učinkovitejše sankcioniranje njihovega nezakonitega in neetičnega ravnanja. Za mnogimi so ostala prezadolžena podjetja in problem slabih terjatev v bankah. Vse skupaj naj bi v zadnji fazi plačali tisti, ki težav niso povzročili. Ljudje se s takšnim modelom razvoja preprosto ne morejo več poistovetiti. Protesti so zato razumljivi in pričakovani. Pogrezanje v recesijo pa vse bolj simptom stanja duha in odsotnosti lastnega razvojnega koncepta.
Lastnina v Republiki Sloveniji očitno predstavlja temeljno izhodišče ekonomske moči in političnega vpliva. Toda kako dobro v resnici razumemo njene funkcije? V 67. členu slovenske ustave piše: »Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, ekološka in socialna funkcija.« Opredelitev slednje nikoli ni bila povsem jasna. Kako dobro v resnici razumemo socialno funkcijo lastnine?
Lastnina je glavna pobudnica ekonomske dejavnosti in obenem njen končni cilj. Nevidna roka trga poudarja, da posameznik najbolj prispeva k splošni blaginji tako, da zasleduje svoj lastni ekonomski interes. Socialna funkcija zasebne lastnine je tako v prvi vrsti nenameravana posledica njene uporabe. Toda socialna funkcija zasebne lastnine ne more biti omejena zgolj na delovanje nevidne roke. Metafora o njej namreč predvideva tudi spoštovanje (ne)formalnih pravil igre v družbi, ki zasebni interes uskladi z javnim. Gre za vprašanje načina prisvojitve. Toda kadar pravni naslov ni legitimen, je v osnovi nepravična tudi vsaka razdelitev dohodka. Od tod naraščajoče nezadovoljstvo ljudi. Samo pravna država in družbeno odgovorno obnašanje poslovnih elit lahko ponovno vzpostavita ravnovesje med zasebnimi in javnimi interesi v primeru privatne lastnine. Zdi se, da v Sloveniji primanjkuje obojega. Toda na srečo v svetu obstajajo številni primeri dobrih praks. V Baskiji uspešno deluje model delavskega soupravljanja z okoli 85.000 zaposlenimi. V ZDA več kot 13 milijonov ljudi sodeluje v različnih oblikah delničarskih shem (ESOP). Na Danskem postavljajo v ospredje timsko vodenje, fleksibilna delovna razmerja, delitev dobička in močno vključenost podjetij v reševanje lokalnih problemov. Kapitalizem je mogoče misliti na različne načine. Toda v vsem skupaj očitno ne prepoznamo ničesar. Prav sedanji protesti lahko oblikujejo nove pobude, skozi katere bosta zasebni in javni interes bolje usklajena.
Socialna funkcija lastnine je še močneje povezana z državno lastnino. Ta je last vseh državljanov, zato je družbeno odgovorno upravljanje z njo tukaj še bolj pomembno kot pri privatni. Zaradi svoje večje socialne funkcije je državna lastnina pogosto ekonomsko manj učinkovita od zasebne. Mnogi zato vidijo rešitev v hitri privatizaciji. Pri tem pozabljajo na troje. Prvič. V ozadju lastnine se ne glede na njeno obliko vedno pojavljajo ekonomski interesi. Zaradi tega osnovna težava v Sloveniji ni v obstoju državne lastnine, ampak predvsem v slabem upravljanju z njo. Višja donosnost bi lahko v znatni meri olajšala tudi fiskalno konsolidacijo. Drugič. Če sledimo logičnemu toku privatizacije, bi to v skrajni točki pomenilo, da politiki niso sposobni upravljati niti z državo. Privatizacija politike bi pomenila razumevanje trga kot izvajalca družbenega reda. In tretjič. Skozi privatizacijo bi interesi podjetij vedno pogumneje vstopali v programe političnih strank. V skrajni obliki bi prišlo do prevlade biznisa nad politiko. Izkušnje nekaterih držav (Berlusconi, Bush) kažejo, da tudi to ni najbolj posrečena rešitev. Preplet politike in biznisa je neizbežen. Različni so zgolj oportunitetni stroški naše izbire.
Lastnina nima samo ekonomske, ampak tudi socialno funkcijo. Sedanja kriza je odprla vprašanje umevanja njenih meja. Potrebujemo dvoje. Boljše upravljanje z državnim premoženjem in predvsem drugačne poslovne modele v privatnem sektorju. Vse skupaj morajo nadgraditi raziskovalni novinarji, strogi regulatorji in aktivna civilna družba. V prvem nihče ne vidi razvojnih priložnosti. Pritisk drugih na politične in poslovne elite se stopnjuje. Obstaja torej upanje.