Vas zanima, kaj neki porečem o umetni inteligenci?
Prav.
Zadeva se mi zdi nadvse zanimiva, verjamem pa ji vseeno še ne preveč.
Pred dnevi smo imeli obiske.
Pa je naša najstarejša vnučka prižgala moj zaprašeni računalnik. Eh, takšen je zato, ker po njem tolčem modre misli, da se kar kadi.
Skratka, naša gimnazijka je za šolo morala napisati nekaj učenih vtisov o kulturi in umetnosti. Jasno, saj se uči za intelektualko.
Potem, ko je deca vseh generacij odšla, sem v računalniku opazil, da je naša dijakinja uporabljala neko računalniško čvekedralo, po domače umetno inteligenco. Zakaj pa ne? Če učitelji pri pripravi testov lahko uporabljajo umetno pamet, zakaj je ne bi tudi učenci?
Pred nekaj meseci se je novinarska kolegica zabavala ob nekem podobnem strojnem inteligentu. Vprašala ga je, kdo je Primičeva Julija in ji je računalnik zatrjeval, da je bila to znana slikarka in prevajalka iz Novega mesta. Ha, butara umetna!
Poskusil sem še jaz. Po novem je za umetnega pametnjakoviča(-ko) Julija, to, kar vsi vemo: Prešernova muza.
Hm, torej se umetna inteligenca vseeno kar hitro uči.
Zato sem nato računalnik vprašal: »Kdo je Dore?«
Isuse, bi rekel Dudek iz slavne hrvaške nadaljevanke: vse je uganil.
Poskusil sem še pri Doretovem filozofskem očetu.
Heja, ho! Skoraj vse je držalo. Da je bil nekoč urednik Nedeljskega in Dnevnika, ugledni član nekega kluba in tako naprej, prejel pa da je tudi naziv Slovenca leta!
Vidite, šemo umetno? Mašinca se uči od nas, nabira znanje, ki mu ga mi prenesemo v drobovje. Nekaterih podatkov pa nato ne razume, ali vse pomeša. Doretov izumitelj je res večkrat nastopil v Litiji in razglasil najbolj priljubljene Slovenke in Slovence. Čvekalo je našlo v arhivu tudi fotografijo, pod katero je bilo napisano le – Slovenec leta, na njej pa nesrečni urednik z osebo, ki mu kaže hrbet. In, evo, to je vsa znanost.
Torej, po domače povedano: umetna inteligenca je sijajna zadeva. Ne smete pa ji povsem verjeti. Dobro je, če o tistem, o čemer sprašujete, veste vsaj toliko, da od računalniškega uma ne boste kupili vseh neumnosti, ki si jih lahko izmisli.
-
Sicer pa je pojav nadvse zanimiv. V Ameriki, in še kje, s pomočjo UI (umetne inteligence) izdelujejo, ali vsaj preizkušajo samovozeče avtomobile, predvsem taksije. Zadnjič so testirali dva avta. Oba sta se sijajno obnesla. Prebila sta se skozi 99 odstotkov nevarnosti na cesti. Ah, kaj pa je en odstotek? Ja, kar precej, če ste pri njem v avtu vi: vozilo se je najprej pri rdeči luči ustavilo, nato pa zdivjalo naprej skozi križišče. In bi pisalo na nagrobniku: »Pobralo ga je zaradi tistega ušivega procenta.«
Ni dolgo tega, kar smo se s prijateljem, lastnikom imenitnega mercedesa, peljali na lepše. Avto ima vsa čudesa sodobne znanosti. Vozičkali smo se mirno in udobno, se pravi po predpisih, ki veljajo na avtocesti. Nenadoma je avto zavrl kot trmast konj in s stotice pristal pri 40 kilometrih na uro. V stekla se sicer nismo nalimali, ker smo bili pripasani. Seveda: ko smo peljali mimo poslopja, kjer je bila nekoč cestninska postaja, je bil na drugi strani betonske ograje znak, da je tam omejitev štirideset kilometrov.
Moja napoved: dokler bomo imeli v naši ljubki državici takšen kaos na cestah, pa ne le na njih, je kar bolje, če avte vozijo še naprej navadni vozniki, ki so zrasli v tem vsestranskem direndaju. Ga ni računalnika ali umetne inteligence, ki bi se prilagodila vsem traparijam in bedastočam, kakršne znamo ustvariti pri nas.
Zato le ubogajmo staro vojaško modrost: »Kartu čitaj i seljaka pitaj.« Se pravi: poslušaj umetno pamet, zanesi se pa tudi na svojo, čeprav ji rečejo kmečka.
