Poleg vsakodnevne merice terana naj vam priznam še eno temno plat svoje osebnosti. Odvisnost od pravkar omenjene pameti, čeprav na srečo samo na enem področju, in še to kar pod nadzorom. Šah. Včasih, ko je bila pamet še počasna in smo na stare računalnike nalagali nekakšne programe na kasetah, sem znal čakati na njene poteze do ranega jutra. Danes te skrbi ni več. Igra kot blisk. A naj takoj odpravim kakšne napačne predstave o svojem šahovskem ratingu. Sem prepričljivo šibek igralec z velikim veseljem, podobno kot imajo nekateri veselje do posluha, kot zviška porečejo pravi pevci onim, ki le radi vpijejo na ves glas, ne v posebno veselje okolici. Če jaz zamižim, kot včasih zamižijo tisti pravi šahisti, ki igrajo na slepo celo z več nasprotniki hkrati, ne vidim ničesar. Glava je popolnoma prazna, ni šahovnice, še manj figur, vse to pa je po besedah našega največjega šahista vseh časov, dr. Milana Vidmarja, prepričljiv dokaz, da je šahiranje zame popolna izguba časa, enako za moje nasprotnike.
Ampak. Ko odigram pet ali šest partij, ki jih seveda izgubim, v naslednji nepričakovano zmagam. In prav ta zmaga daje voljo in energijo za nadaljnje spopade, ki potekajo po podobnem vzorcu. V tem prepoznam redko in cenjeno vrlino sočutja. Na tem področju bolj razgledani mi sicer dajo vedeti, da je to zgolj past, v katero sem se ujel. Jaz pa vseeno bolj verjamem v nadgradnjo razuma s čustvi. To se mi je potrdilo tudi v naslednjem primeru.
Povedali so mi, da obstaja posebna pamet, ki se ji reče chatGPT in jo lahko vprašaš kar koli. Ko sem jo preizkusil, je bil odgovor bliskovit in popoln, le nekaj besed je bilo zapisanih v hrvaškem jeziku. Zahvalil sem se za brezhibno pojasnilo in dodal, da je uporabil tudi tuji jezik, ki pa ga obvladam. To se mi je zdelo nujno dodati, da bo tudi stroj vedel, da ima opraviti z razgledanim uporabnikom. In kaj se je zgodilo hip zatem? Pamet se je spoštljivo opravičila in obljubila, da bo v prihodnje bolj pozorna. Pa naj si še kdo upa reči, da po občutljivem vedenju ne presega mnogih živih predstavnikov naše rase.
Nekaj dni kasneje se je ponudila priložnost za še en preizkus umetne pameti, saj je bila moja na robu zmožnosti razumevanja. Saj poznate to novo doslednost, ki naj bi ženskam dajala ustrezen položaj. Doslej so bile namreč ponižane tudi tako, da smo si jih lastili prek priimkov, če je ime izpadlo. Gospa Jožefina Sever, na primer, je bila skrajšano gospa Severjeva. Ženska, zreducirana na lastnino nekoga, ki ji je dal svoj priimek in jo s tem zasužnjil za vse čase, morda celo na nagrobniku. Kaj hujšega! Ampak. Gospa je svoj priimek lahko nosila od rojstva dalje in ni pripadala nikomur, le sebi.
Zamislil sem si tri kratke stavke, ki so popolnoma v skladu z novimi pravili.
Medved je Čebela uspelo prepričati, da se Volk podeli priznanje za dolgoletno pomoč Strnad. Maček je premagala celo Lisica, Jereb pa je nepričakovano prehitela Petelin. Kante so prehitele vse po vrsti.
Če ste, drage bralke in bralci, v zadregi, kaj kdo počne in kdo je hitrejši od koga, pa kdo so Kante, če sploh so, naj vam prišepnem, kaj je na to odgovorila umetna pamet. Nekaj časa je brnelo v računalniku, morda je bilo potrebne več elektrike za trenje teh orehov, potem pa se je le izpisalo takole:
»Nejasno je, ali je Čebela oseba, ki je prepričala Medveda, ali je Medved tisti, ki je prepričeval, ali naj se priznanje podeli Volku ali Strnadu, ali je Strnad prejemnik pomoči ali njen dajalec. V drugem stavku je subjekt nejasen, slovnično neskladje bralca zmede. Tretji stavek je slovnično jasen, ne vemo pa, ali gre za dobesedne kante ali za metaforo. Sklep: ni mogoče zanesljivo razbrati, kdo je kdo in katerega spola so osebe.«
Tako torej. Ne samo da najpametnejši stroj ni bil kos uganki, celo napačno je sklepal, da so Medved, Volk in Strnad moški. V drugem stavku se seveda ne ve, kdo je koga prehitel ali premagal. V tretjem pa je Kante priimek naše športnice.
Spomnil sem se, kakšno je bilo poimenovanje pri nas na kmetih. Vsaka hiša je imela svoj vzdevek, ki je bil tako močan, da pogosto nismo vedeli, kako se kdo v resnici piše. Pri Lebnu, pri Mačku, pri Cepinu, povsod so bili vsi, moški in ženske, Lebnovi/-e, Mačkovi/-e in Cepinovi/-e. Tudi ko smo zapustili domačijo, smo ostali za nekatere sosede to, kar smo bili prej. Tu ni bilo nobenega lastništva, le vezanost na nekdaj skupni dom. Tudi moški, ki so se priženili k hiši, so prevzeli brez najmanjše zadrege hišno poimenovanje. Zupanov France, ki se je priselil k Hribarjevim in tam vzel Mico, je postal Hribarjev in na misel mu ni prišlo, da bi se mu reklo kako drugače.
Bi bilo res hudo, če bi z vsem spoštovanjem, tako kot doslej, ženske priimke opremili bodisi z imenom bodisi z obliko, ki dokazuje spol? Morda bi se izognili marsikateremu dvomu in okornosti v izražanju. Celo chatGPT bi si oddahnil.