Enkrat bo prišla vlada in radikalno počistila s preteklostjo. Na prvi seji bo odločila, da se ne podeljuje več Prešernovih nagrad. Utemeljitev bo preprosta. To je navadna hipokrizija, ko skuša država ubogim umetnikom podeliti nekaj odpustkov. Predstavnik ministrstva za kulturo bo glede tega zelo jasen: vsako leto kulturnike nategujemo, jih privijamo z birokratskimi fintami, jim stalno nekaj obljubljamo in celo sodimo, kaj je dobro in kaj slabo, potem pa se en večer delamo, kot da je vse v najlepšem redu.
In res je vsako leto okoli podelitev čista zmešnjava. Kdo si jih zasluži in kdo ne. Komu bi jo morali vzeti za nazaj in komu vrniti prav tako za nazaj. Kdo za vraga so tisti modeli tam v upravnem odboru, ki na koncu objavijo osem imen. Zakaj jih vedno izbira politika skladno s svojo barvo in vrednotami. In potem vsako leto v prenosu nacionalke fašemo proslavo, enkrat folklorno, drugič avantgardno, tretjič čitalniško in vedno na neki način patetično. Vedno pa za en drek televizijsko predstavljeno.
Če bi taka futuristična vlada na sceno s svojo določitvijo stopila že lansko leto, potem bi bili v torek zvečer prikrajšani kar za nekaj stvari. Namreč, predsednik vlade se je odločil, da se prvič javno pokaže s Tino Gaber. Seveda imajo vsi s tem problem. Kako ju poimenovati. Kaj je Tina našemu Robertu Golobu oziroma, obrnimo, kaj je Robert Tini: njen fant, ljubimec, spremljevalec, življenjski sopotnik, partner ali prijatelj.
In to nelagodje je nekako spremljalo ves prenos iz Cankarjevega doma. Kot da bi eden od šefov na nacionalki zaukazal, da kamere ne smejo ujeti novega para. Režiserju zažugal, da bo letel iz službe, če ju bo kdaj pošvenkal, vmes lovil njune reakcije in ju silil v prvi plan. Zraven je porcijo pokasirala tudi Nataša Pirc Musar s svojim soprogom Alešem, ki sta prav tako ves čas manjkala v kadrih.
Ali pa je šlo celo za konceptualni umetniški prispevek, ko na dan umetnikov in kulturnikov ne smemo gledati politikov. Nimajo kaj početi tam v prvi vrsti. Včasih jih je uvodni govorec vsaj malo nahrulil in oštel tako direktno, da so vsi gledali v tla. In v tistih pogledih nekako crkljali svojo slabo vest. Zdaj pa so bili tam v prvi vrsti bolj v okras, kot kakšni fikusi v pisarnah kulturnega ministrstva.
Res bi v primeru, da ne bi bilo več podelitev, izgubili izjemen televizijski prenos, ki je bil na ravni lokalnih programov, kjer imajo probleme tako z opremo kot kadri. Morda pa je to le odsev razmer v nacionalkini bajti. En tak tihi protest tehnike in podpornega osebja. Užitek v popolnem amaterskem prenosu. Tretja razlaga pa je, da je prenos sledil besedam uvodničarja Jožefa Muhoviča, ki je zamenjal kakšno stoletje ali dve. Oziroma umetnost prikazal zamrznjeno v času Prešernovega življenja. Ob njegovih razpredanjih, kaj je umetnost in umetnik, sem se spomnil svoje učiteljice slovenščine iz osnovne šole, ki je na Prešernovem primeru razlagala vso veličino umetniškega. Ja, pred dobrimi petdesetimi leti je bilo to. No, saj so tudi proslave ob podelitvah že petdeset let skoraj enake. Najprej dolgovezne in dolgočasne podelitve, vmes neduhovite razlage in na koncu malo kulturnega programa. V programu ne sme manjkati Prešeren, poduhovljene in hiperekstatične recitacije, nemo bolščanje v horizonte, pa malo muzike, plesa in kakšen presežek, ob čemer se tako tisti v dvorani kot mi pred ekrani sprašujemo, kaj je hotel umetnik povedati.
Predvsem pa bi bili vsi prikrajšani za suspenz, ki je ves čas visel v zraku. Se bo Svetlana Makarovič pojavila ali ne? Bo naredila štalo ali ne? Bo prišla na oder ali ne? Je zadaj kakšen dogovor, ki ga mi ne poznamo? Je bila vse skupaj dva tedna le premišljena piarovska zgodba, ki je podelitev naredila unikatno, drugačno in zapomnljivo?
Svetlana je prišla na oder. Po tistem, ko je nacionalka odvrtela že vse napise in odjavne špice. Na začetku brez ozvočenega glasu, potem slišna predvsem s koncem pesmi: S polnimi usti peska govori, kdor se opravičuje, obžalovanje dejanja ne izbriše. Potem je sledil stoječi aplavz in vsi pomirjeni smo ugotovili, da se je vse skupaj še dobro izteklo.
Umetnik mora biti nad državo. Državi nastavljati ogledalo ali pa ji kopati globoke jarke. Jo vedno znova opominjati, da niso glavni igralci. Glavni smo mi. Mi, državljani s hrbtenico. In to je storila Svetlana pred več kot dvajsetimi leti. Zavrnila je državno pogačo podkupovanja. Rekla je odločen ne, ker umetnik ni agitator nacije, države ali tekočih ideologij. Bilo je jasno sporočilo, ki je poiskalo vzrok v primerjavi. Če jo on dobi, je jaz nočem. In tu bi morala Svetlana vztrajati. Če jo je dobil pater Marko Rupnik in če jo je dobil propagandist Jože Možina, potem sama nočem biti v istem žaklju. Basta. Konec.
Vse to nategovanje, bi ali ne bi, sem upravičena ali nisem upravičena, se boste spomnili ali ne, je to pravičen obliž na rane in zdaj vidite, da sem imela takrat prav, je bilo odveč. Ker sem prepričan, da Svetlana noče biti v isti vreči s tistimi osamosvojitvenimi junaki, ki so zavrnjena državna odlikovanja sprejeli nazaj ...
