Nadzor. Digitalizacija. Nadzor. Digitalizacija, ki olajšuje nadzor. Kam drvimo?
Večina se strinja, da je nacionalno preverjanja znanja (NPZ) v osnovnih šolah nesmiselno, a ga kljub temu vsako leto ponovno izvajamo. Še več, načrtujemo, da ga bomo v prihodnje ponudili tudi tretješolcem in da bodo rezultati NPZ v devetem razredu šteli tudi pri vpisu v srednjo šolo. A NPZ ni le nesmiselno, škodljivo je tako za učence kot za učitelje.
NPZ zaostruje zahtevo, da morajo učenci pomniti neskončno mnogo podatkov, ki jih zapovedujejo prenatrpani učni programi. Z NPZ učencem otežujemo razvijanje veščine kritičnega mišljenja in zaviramo ustvarjalnost, ki sta ključ za spoprijemanje s hitro spreminjajočimi se potrebami sodobnega življenja. NPZ je za otroke le nepotrebno breme, ki zavira optimalen razvoj možganov. Zaradi NPZ so učenci vse bolj ocene in vse manj ljudje.
Osnovni namen (čeprav morda prikrit) nacionalnega preverjanja znanja je razvrščanje šol po uspešnosti, ocenjevanje učiteljev ali drugače povedano, nadzor učiteljev. Učenci so pri tem zlorabljeni kot orodje nadzora. NPZ učitelje po nepotrebnem potiska v neprijeten položaj – spodkopava že tako načeto zaupanje v učitelje. Politični šolski odločevalci nam namreč sporočajo: »Ne zaupamo ocenam, ki jih učitelji med letom podelijo učencem za pridobljeno znanje, zato moramo učitelje nadzirati.« Zakaj bi starši učiteljem zaupali, če jim ne zaupajo na ministrstvu? Z NPZ postavljamo učitelje tudi pred nepotrebno moralno dilemo: naj kljub prepričanju, da je NPZ nesmiselno in škodljivo, vseeno spodbujajo učence k zavzetemu reševanju testov? Ena od učiteljic je takole razmišljala: »Vemo, da je NPZ nesmiselno, a vseeno moramo otroke spodbuditi, naj resno pristopijo k reševanju testov, da se bodo naučili odgovornosti.« Je učiteljica želela povedati, da moramo zapovedi spoštovati, pa čeprav so škodljive? Se iz zgodovine nismo naučili, da so se grozodejstva druge svetovne vojne dogajala tudi zaradi udobnega izvrševanja škodljivih ukazov? NPZ obstaja, ker nam je staršem in učiteljem udobneje slediti škodljivim navodilom kot se postaviti v bran našim otrokom.
Z vse večjim nadzorom se srečujejo tudi v zdravstvenih in socialnovarstvenih ustanovah. Zaposleni morajo vsako storitev zabeležiti, pa če je še tako preprosta in samoumevna. Podpisati se morajo ob vsakem predpisanem zdravilu na temperaturni listi, obkljukati, da so zdravilo izročili bolniku, da so opravili nego bolnika. Čistilke morajo s klikom na tablico potrditi, do so počistile stanovalčevo sobo, strežnice pa klikniti, da so stanovalcu prinesle kosilo … Da jim bodo ljudje bolj zaupali. Toda ali so kljukice in kliki res zagotovilo, da so bile storitve opravljene? Res menimo, da so zaposleni v zdravstvenih in socialnovarstvenih ustanovah brezvestni? Verjamemo, da bodo kljukice in kliki prisilili redke brezvestneže k bolj vestnemu opravljanju svojega dela? Domovi starejših posredujejo kljukice in klike plačniku storitev (državi), ki storitve plačuje z miloščino, ki ne zadošča za kritje stroškov oskrbe. Nisem ekonomist, toda ali plačniku storitev ne bi zadoščali podatki o materialnih stroških oskrbe (na primer stroških elektrike, vode, ogrevanja, amortizacije, izobraževanj zaposlenih) in o stroških, ki jih predstavljajo zaposleni? Je državo strah, da bo brez kljukic in klikov preplačala zaposlene? Mar ni že vsem jasno, da negovalno osebje beži iz domov starejših zaradi preobremenjenosti, ki je posledica pomanjkanja osebja, in ker je slabo plačano? Kljukice in kliki so le nespoštljiv nesmiselni nadzor, pomembno prispevajo k izgorevanju zaposlenih. Kljukice in kliki so, ker nam je udobneje slediti navodilom, pa čeprav so škodljiva.
Ustanove pridobivajo akreditacije (ponovno kljukice in kliki), da bi dokazale, da delujejo v skladu s standardi, in bi jim uporabniki zato bolj zaupali. Kljub akreditacijam pa se zaupanje v ustanove zmanjšuje. Zakaj? Ker se zaupanje pridobiva z vzpostavljanjem zaupanja vrednega okolja, ne z akreditacijami. Žal je za vzpostavljanje zaupanja vrednega okolja potrebno znanje. Za pridobivanje znanja pa nam je pogosto škoda denarja.
Konformizem, udobno strinjanje z večino, se je razpasel povsod, ne le v šolskem, zdravstvenem in socialnovarstvenem sistemu. Vsi kimamo, ker je kimati udobno. Tudi politiki udobno kimajo zdaj že odkrito totalitaristični evropski komisiji. Kljukice in kliki so postali sodobne rumene šesterokrake zvezde, ki so nam jih pripeli na prsi. Namenjene so nadzoru in preusmerjanju našega denarja k svetovnim centrom moči.
Imamo alternativo? Imamo, imenuje se morala. Sklicujemo se lahko na načelo ne škodovati/koristiti. Pravico imamo, da rečemo ne vsem ukrepom, ki nam prinašajo več škode kot koristi. Pravico in dolžnost imamo, da se postavimo v bran ranljivim in sebi. Potrebujemo le kanček poguma.
Konformizem, udobno strinjanje z večino, je le navidezno udoben. Nasprotno pa je morala le navidezno neudobna, vselej nas poplača z notranjim mirom in resničnim udobjem.
