V bivši Jugoslaviji je bila pot vsakega moškega po opravljeni univerzitetni diplomi določena z odhodom v Jugoslovansko ljudsko armado. Tako sem tudi sam po julijskem diplomiranju načrtoval služenje vojaškega roka v avgustovskem vpoklicu. Ko v avgustu nato vpoklica nisem prejel, sem se oglasil na pristojnem uradu. Povedali so mi, da me bodo iz določenih razlogov vpoklicale šele januarja. Kateri so ti razlogi, mi niso povedali, saj da je to »vojna tajna«. Pozneje sem izvedel, da bi vojaški rok, če bi bil vpoklican avgusta, služil kot vzgojitelj v vojaški gimnaziji v Ljubljani!
Ker nisem nameraval biti pet mesecev v bojni pripravljenosti, sem se odločil, da se za eno leto zaposlim. Sedel sem na vlak in odšel na svojo fakulteto (za fiziko in matematiko v Ljubljani), kjer so na oglasni deski redno viseli listki s povabili šol za zaposlitev absolventov in tudi študentov za poučevanje matematike oziroma fizike na osnovnih in srednjih šolah.
Pomanjkanje učiteljev teh profilov je bilo tako veliko, da se je učitelje iskalo na najrazličnejše načine. Z veseljem sem prebral, da učitelja fizike potrebuje Gimnazija Moste. Ko sem se oglasil pri ravnatelju, skoraj ni verjel, da že imam diplomo. Nato je poklical predsednico sveta šole, da si me ogleda. Toliko, da me ni uščipnila in preverila, ali sem res iz kosti in mesa. Počutil sem se tako zaželeno kot Ronaldo ob prestopu v Real (brazilski ali portugalski, izberite po želji), le da je bila moja plača pozneje daleč od sanjske oziroma nogometne.
Tako sem konec sedemdesetih let prvič na lastni koži spoznal pomanjkanje učiteljev fizike in matematike. Ni preteklo prav veliko časa, ko sem nato tudi sam iskal ronalde kot rosno mladi ravnatelj. Pomanjkanje učiteljev fizike in matematike je bilo tako velikansko, da smo bili prisiljeni zaposliti tudi absolventa strojništva za pouk fizike. Skorajda kogar koli. Še večja je bila zadrega z učitelji strokovnih predmetov v programu računalniški tehnik, kjer za predmete, kot so bili denimo operacijski sistemi, računalniške mreže itd., sploh ni bilo učiteljev in smo si morali pomagati s strokovnjaki iz gospodarstva. Razloga za pomanjkanje učiteljev fizike sta bila predvsem premajhen vpis na fakultete in izjemno nizke plače v primerjavi z gospodarstvom, kamor so diplomanti fizike na veliko odhajali.
Pozneje se je po odprtju pedagoških fakultet zadrega z učitelji zmanjšala in tako je do nedavna prihajalo do občutnega presežka učiteljev, še posebno pri nekaterih predmetih. Ministrstvo za šolstvo in šport je zato celo ukinilo financiranje pripravništva, omogočalo ni niti volonterskega pripravništva. Res je, da je bilo (bodočih) učiteljev preveč, res pa je tudi, da nihče ni imel pregleda nad upokojevanjem učiteljev, še manj pa računal, da si bodo učitelji po končani diplomi zaradi ugodne gospodarske rasti in s tem povezanih možnosti zaposlitev poiskali delo drugod. Če k temu prištejemo še zmanjšanje interesa za študij nekaterih profilov učiteljev, je slika današnjega pomanjkanja učiteljev popolna – in pomanjkljiva.
Stanje v šolah zaradi pomanjkanja učiteljev postaja kritično in se bo v prihodnosti zaradi velikega števila upokojevanja učiteljev, posebno v srednjih šolah, še poslabšalo. Pred šolsko oblastjo je težka naloga, po svoje še težja, ker bi jo lahko predvideli. Žal so ministrstvo v minulih letih vodili ljudje brez vizije in ustreznega znanja, ki niso bili sposobni predvideti takšnega stanja.
Kako rešiti nastalo situacijo? Ker se ta problem ne pojavlja prvič, je vzrok globlji in ga dolgoročno ni mogoče rešiti z gasilskimi ukrepi, kot je denimo zaposlovanje študentov. S tem ne kritiziram vodstva šol, saj jim kaj drugega (kot meni pred leti) niti ne preostane. Težko si sicer predstavljam, da bi v bolnišnicah zaposlili študente medicine za opravljanje operacij. Primerjava, priznam, mogoče res ni najbolj ustrezna, vendar tudi neusposobljeni učitelj lahko pusti posledice otrokom za vse življenje.
Urediti in dogovoriti se bo treba o vlogi in pomenu vzgoje in izobraževanja pri razvoju države in s tem povezanim statusom učiteljev. V zadnjih letih področje vzgoje in izobraževanja ni bilo predmet strateških pogovorov na ravni države, prav tako ni bilo predmet volilnih soočenj. Zadnja soočenja kandidatov za predsednika republike so najlepši dokaz. Vloga in pomen šol(stva) sta bila v središču pozornosti le ob zaprtju šol v času korone, ko so starši in javnost na najbolj krut način spoznali neprecenljivo in nenadomestljivo vlogo šol, še posebno s pomočjo pri odraščanju in socializaciji njihovih otrok.
Ustrezno mesto vzgoje in izobraževanja bo prineslo tudi ustrezen status učiteljev. Učiteljski poklic spada med najlepše na svetu, vendar zanimanje zanj usiha tudi zaradi zmeraj večjega pritiska in slabih plač – posebej učiteljev začetnikov. Plača učitelja začetnika v višini 1065,32 evra neto je podobno kot pri mladih zdravnikih sramotno nizka in mladim učiteljem ne omogoča ustreznega začetka njihove tako profesionalne kot osebne poti.
Učiteljski poklic postaja tudi zmeraj bolj stresen. Pritiski staršev in vmešavanje v njihovo delo, velikokrat tudi s tožbami na sodišču, odvračajo mlade od odločitve za učiteljski poklic. Še manj pa pomagajo izjave, da »delajo tako in tako samo štiri ure«, ki so podcenjevanje, nepoznavanje in razvrednotenje učiteljevega dela.
Področje vzgoje in izobraževanja je za majhno državo izjemnega pomena, saj lahko le dobro izšolani kadri omogočajo razvoj ter tako opevano in poudarjeno visoko dodano vrednost, kar že leta dokazujejo denimo Skandinavci. Brez odličnih, cenjenih in strokovno usposobljenih učiteljev razvoj države ne bo mogoč in zadnji čas je, da zanje (in posredno zase) ustvarimo boljše pogoje. In da mladim, ki se nagibajo k učiteljskemu poklicu, ne bo težko, sramežljivo ali mučno svetovati z malo prikrojenim naslovom povesti Fran Saleškega Finžgarja: »Učitelj naj bo.« Ter da bo za temi besedami, spoštovan in cenjen klicaj. In ne vprašaj.
