Zdaj, ko se popolnoma trezni ljudje ob Ukrajini vprašujejo, ali je treba za mir na svetu vreči nekaj jedrskih bomb, se postavlja preprosto vprašanje. Ali nismo včasih imeli organizacije, ki je bila ustanovljena, da prepreči svetovno jedrsko vojno? Reklo se ji je Organizacija združenih narodov. Tako so se ustrašili druge svetovne vojne, da so hoteli preprečiti tretjo. Sprejemali so resolucije o spopadih, na mizo polagali mirovne načrte, govorili o arhitekturi miru. Za nevarne čase so imeli na svojem vrhu institucijo, ki so ji rekli varnostni svet. Ob napadu na Ukrajino in poigravanju z idejo jedrske vojne pa Združenih narodov kakor da ni.
Kako zveni starodavna govorica miru in sožitja med narodi? Natančno tako kot govorica ljubezni. Temelji na ljubezenskem pismu, ki so si ga napisali narodi sveta in ga leta 1945 v San Franciscu podpisali in ratificirali v skladu z lastnimi zakonodajami. Pismo je sijajno. Vso ljubezen sveta in vse dobre želje so stlačili v en sam stavek čisto na začetku. Mir na svetu stoji na enem stavku prelepega ljubezenskega pisma.
Slog je zaradi preobilice priredij vprašljiv. Potrebnega je nekaj potrpljenja, da pridemo do konca. Vendar se splača. Vsebina je fantastična.
»Mi, ljudstva Združenih narodov, smo odločeni obvarovati prihodnje rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju naše generacije človeštvu prizadejala nepopisno trpljenje, potrditi vero v temeljne človekove pravice, dostojanstvo in vrednost človeka ter enakopravnost moških in žensk ter velikih in malih narodov, ustvariti razmere, v katerih je mogoče ohranjati pravičnost in zagotavljati spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava, spodbujati družbeni napredek in boljše življenjske razmere z več svobode in v ta namen živeti strpno in mirno v sožitju in dobrih sosedskih odnosih, združiti svoje moči za ohranitev mednarodnega miru in varnosti, s sprejetjem ustreznih načel in načinov ravnanja zagotoviti, da se oborožena sila ne uporablja, razen kadar je to v skupnem interesu, in uporabiti mednarodne mehanizme za spodbujanje gospodarskega in družbenega napredka vseh ljudstev.«
To je prvi stavek ustanovne listine Združenih narodov. Podpisali so se tako Sovjetska zveza kot Združene države, Francija, Velika Britanija in dolg seznam držav po abecednem redu od Argentine do Venezuele. Med njimi je tudi nekaj držav, ki ne obstajajo več, denimo Češkoslovaška in Jugoslavija. Tudi nekatere, za katere ni čisto jasno, ali še obstajajo ali ne, Irak denimo. Vsi so se strinjali, da je ta neskončni stavek temelj urejenosti planeta. Ljubezensko pismo ni bilo zgolj deklaracija. Deklaracija je bila dokument o univerzalnosti človekovih pravic, ki so ga podpisali tri leta pozneje. Z ustanovno listino so ustanovili meddržavno organizacijo, ki so ji dali ime Združeni narodi, in niz agencij, mehanizmov in protokolov, ki urejajo vse od poljedelstva do standardov uporabe jedrske energije v miroljubne namene. Predstavniki držav so »predložili svoja pooblastila, pripoznana, da so sestavljena v pravilni in predpisani obliki«, in sestavili ustanovni pravni akt, ki velja še danes.
Ljubezenski je samo prvi stavek. V nadaljevanju pišejo mednarodno pravo po paragrafih, kot je to v navadi. Prvi člen določa, kako »ohranjati mednarodni mir in varnost«, drugi člen, kako »razvijati prijateljske odnose med narodi, ki temeljijo na spoštovanju načela enakopravnosti in samoodločbe narodov«, tretji člen, kako »zagotavljati mednarodno sodelovanje pri reševanju mednarodnih gospodarskih, socialnih, kulturnih in humanitarnih problemov«, in tako naprej do petdesetega člena. Povsod mir, miroljubno reševanje sporov, pravice. In potem pride 51. člen. Z njim imam težave od leta 1992, ko so se Bosanci znašli brez orožja in brez zaveznikov, Združeni narodi pa so kršili svojo ustanovno listino. Ob Ukrajini pa se je vprašanje veljavnosti listine vrnilo v vsej svoji veličini. 51. člen ne govori o miru, ampak o vojni. Tako pravi.
»Nobena določba ustanovne listine ne posega v neodtujljivo pravico do individualne ali kolektivne samoobrambe ob vojaškem napadu na članico Organizacije združenih narodov, vse dokler varnostni svet ne sprejme potrebnih ukrepov za ohranitev mednarodnega miru in varnosti.«
Stvari so rešene, polemike pa popolnoma nepotrebne. 51. člen ustanovne listine Združenih narodov brez okolišenja pravi, da ima Ukrajina kot članica Združenih narodov pravico do individualne ali kolektivne samoobrambe. Na podlagi mednarodnega prava lahko strelja nazaj. Zakaj ne slišimo vsakodnevnega grmenja varnostnega sveta, naj Ruska federacija preneha napade na članico? Zato, ker je Ukrajino napadla stalna članica varnostnega sveta, ki ima pravico do veta na vsako resolucijo. Zato se vojna dogaja v mednarodnem pravnem neredu.
To ni problem niti za Rusko federacijo niti za Združene države, Francijo, Kitajsko ali Veliko Britanijo. Vse imajo jedrsko orožje in se jim o lastni varnosti ni treba dogovarjati v varnostnem svetu. Varnostni svet in mednarodno pravo potrebujejo majhne države brez bomb in omembe vrednih oboroženih sil. Mi potrebujemo novo ljubezensko pismo. Staro ne deluje več. x
