Iz na tej podlagi oblikovanega vedenja o svetu klijejo svetopisemski dogodki in njihovi protagonisti. Zato se ga pravični Noe, preživeli vesoljnega potopa, pošteno nacedi in enega njegovih sinov, ki ga resda doleti eksemplarična kazen, dogodek neskončno zabava, namesto da bi bil z očetom sočuten. Abraham je vzor krepostnosti in bogaboječnosti (za običajno pamet celo onkraj zdravih meja), toda če mu to koristi, se ne boji v obraz izrečene laži. Njegovega sorodnika Lota hčeri preprosto opijeta, da bi zagotovili nadaljevanje njegovega (in svojega) rodu. Ker je bila njuna mati preveč radovedna. Samson je res narodni heroj, toda bralec si ne more kaj, da mu ne bi vsaj na trenutke pripisal zelo malo soli v glavi. Končno je tu idealni kralj David, o katerem pa ni dvoma, da ni nič manj brezobziren politik in nič manj brezupen ženskar od svojih kolegov, le da ob vsem skupaj nekaj da še na Boga. In njegov sin Salomon ne glede na obetavne začetke in ne glede na gradnjo templja zabrede v vsestransko oblastno megalomanijo, povezano z zdrsom v malikovanje, zaradi česar naj bi slednjič zapravil svoje veliko kraljestvo.
Nova zaveza je s svojo diagnozo človekovih možnosti in zmožnosti v svetu morda za odtenek prizanesljivejša. A natančnejši pogled predvsem na skupino najožjih učencev Jezusa iz Nazareta spet razkrije poteze realizma brez velikih iluzij. Pogoji rimske nadoblasti pač niso bili okolje, v katerem bi se dalo »izvoljenost« izvoljenega ljudstva v prvi vrsti meriti s tosvetnimi uspehi. Kar je najbolj razvidno, je, da učenci ne razumejo skoraj ničesar in tudi razmeroma redke prebliske skoraj nemudoma nevtralizirajo izrečene in narejene neumnosti. Kar nazorno pokažejo dogodki ob Kristusovem pasijonu, kjer se najbolj »proslavi« prvak apostolov Peter. Njegova bilanca v času velikonočnega tridnevja je res obupna in čisto na liniji starozaveznega ironičnega realizma.
Čeprav se lahko zdi bralcu Svetega pisma ta prizemljenost protagonistov in njihova človeška tridimenzionalnost samoumevna, so jo stoletja »uporabe« Svetega pisma znala precej zabrisati. Njegov status svete knjige mu je zagotovil številne prednosti, vendar sočasno ni bil nekaj, kar bi vedno z razumevanjem sprejemalo, da so vse glavne osebe preprosto ljudje iz krvi in mesa. Veliko raje so jih iz tridimenzionalnih postav velikokrat spreminjali v blede enodimenzionalne svetnike in svetnice (Sveto pismo premore namreč ob moških celo četo vrlih žena, od Jaele s šotorskim klinom do Marije Magdalene) serijske izdelave. Tudi na Slovenskem.
Še dandanašnji se marsikdo počuti bolj domače ob udobni svetniški enodimenzionalnosti kot ob včasih naporni tridimenzionalnosti. Zato je Minutka za Sveto pismo dobrodošla osvežitev. Nič čudnega, da je njen dobri duh ob režiserski pomoči mladega režiserja Davida Sipoša prav Gregor Čušin, ki je v okviru svojih monodram izgubljeni dve dimenziji vrnil že marsikakšnemu svetopisemskemu liku, bodisi iz Stare ali Nove zaveze. V spletni seriji se proces osveževanja dobro znanih figur nadaljuje. Adam, Noe, David, Mojzes in egiptovski faraon, pravzaprav novodobni tajkun, stojijo na zemlji prav tako trdno kot v besedilih, deloma starih že svojih tri tisoč let. Če se le da, so za nameček prestavljeni v naše domače, slovensko okolje.
Le kako bi se Mojzes denimo spopadel z gorečim grmom učinkoviteje kot gasilec, ki se je že Cankarju zdel tako rekoč prototip klenega Slovenca, zaradi česar je po njegovem patronu poimenoval vso slovensko deželo? Adam si po drugi strani med basanjem z jabolki (čeprav gledalca pouči, da prepovedani sad nikakor ni bilo jabolko) in bojem s prebavnimi motnjami svoje prvo oblačilo naredi kar iz slovenskega cerkvenega tednika. In če je Abrahamov ganljivi dialog z Bogom o sinu Izaku prestavljen na Brezje, je verjetno najbolj simpatično posodobljen lik kralja Davida, ki v stoletju (načeloma) brez kraljev postane generalni direktor, katerega roke tako rekoč samoumevno pristanejo pod krilom Betsabeje, pardon Betke, v mislih pa si že slika, kako bi se lahko v avtomobilski nesreči znebili njenega fanta Urijaja, pardon Uroša.
Še eno lastnost svetopisemskih pripovedi je preteklost rada zametovala, namreč iz človeškosti njihovih likov izpeljani svojevrstni in včasih težko opazni humor. Slednji se je lahko napajal iz zavedanja, da od ljudi, kakršni pač so, samih ne gre pričakovati usodnih premikov in da se je potrebno zanje zanesti na pomoč od zgoraj. Ker vse Sveto pismo preveva gotovost, da bo ta v tej ali oni obliki vedno prišla, se je bilo moč kdaj celo sproščeno nasmejati. In tudi to značilnost starodavnih besedil oživljajo tridimenzionalni junaki nenavadne spletne serije.