Američani so konec leta 1944 zajete Slovence in preostale pripadnike južnoslovanskih narodov naložili na ladjo in jih iz Afrike prepeljali najprej v Neapelj, nato pa so jih Angleži transportirali v Dubrovnik. Partizanski polkovnik jih je postrojil sredi Straduna in jim najprej odčital lekcijo iz ekonomije preživetja, kar pomeni, da jih je na licu mesta temeljito okradel, sledil je uvod v genitalni diskurz, ki jih je postavil na svoje mesto, naslednji dan pa so dobili še prvo lekcijo iz politike zaposlovanja, ki jih je čakala v prihodnosti. Iz dejstva, da so pri Angležih v Neaplju naredili kurz za telegrafiste, je partizanska komanda sklepala, da znajo popravljati razne stroje, zato so jih poslali v hangar, poln razsutih propelerskih letal, ki naj bi jih servisirali.
Začeli so se dolgi dnevi in tedni poležavanja, kar je za vojsko smrtno nevarno, saj so na sporedu dosledno neumnosti, ravsanja in kolobocije. Ko so na nemarno zaraščenem travniku za hangarjem našli pravo nogometno žogo, je vsem odleglo. Navdušenja nad brcanjem jim ni mogel pokvariti niti izjemno težak teren s precej visoko travo, številnimi grmovji, odvrženimi rezervnimi deli in preostalo šaro. Važno je bilo, da so pogoji za vse enaki.
No, ko jim je končno uspelo dvigniti poglede z žoge, so opazili, da ne igrajo vsi. Slovenci so namreč prijeli v roke sekire, krampe in lopate ter se raje lotili čiščenja in ravnanja površine. Nogometaši so bili navdušeni in so Slovence odločno (moralno) podprli, nato pa žogo skrili in uvidevno izginili za nekaj dni, da naših fantov pri delu ne bi motili. Ko so se vrnili, jih Slovenci niso razočarali. Del travnika je bil več kot zgledno urejen. S to razliko, da Slovenci niso imeli v mislih nogometa, ampak balinanje. Pogledi preostalih južnoslovanskih bratov so bili menda neopisljivi in na koncu so priznali, da Slovencev preprosto ne razumejo. Vrnili so se k brcanju žoge po visoki travi, med grmovjem in razno šaro, pri čemer so morali zdaj brcati tudi okoli lepo označenega, poravnanega, zravnanega in zavarovanega terena za balinanje, ki je nastal pod slovensko taktirko sredi imaginarnega nogometnega igrišča.
Skoraj sedemdeset let kasneje lahko v naši Wikipediji preberemo, da je do tega trenutka osvojilo 54 Slovencev vsaj eno, 14 od njih pa celo več kot eno olimpijsko medaljo. Tudi na preostalih največjih tekmovanjih, na različnih mitingih, evropskih in svetovnih prvenstvih smo v različnih individualnih športih skozi leta pobrali kar nekaj kolajn. Imena, kot so Štukelj, Cerar, Križaj, Mateja Svet, Primož Peterka, pa konec koncev Primož Kozmus, da ne govorimo o lanski sezoni Tine Maze, ko je svetovno smučarsko elito dobesedno spravila na kolena, so dokazi, da smo v individualnih športih sposobni presežkov na najvišjem nivoju.
Tudi v kolektivnih športih imamo kar nekaj imen, ki so odigrali na najvišjem nivoju. Ivo Daneu in Jure Zdovc v različnih obdobjih z jugoslovansko košarkarsko reprezentanco, Katanec in Elsner z nogometno, tu so Zahovićeva leta v Portu in Valencii, trenutno pa imamo vsaj Samirja Handanovića in Anžeta Kopitarja, ki je lani odigral eno ključnih vlog pri naskoku Kingsov na Stanleyjev pokal. Največ imen, ki igrajo na najvišjem nivoju, pa imamo nedvomno v košarki. Zato so tudi upravičena pričakovanja, da bo prav košarka tisti kolektivni šport, v katerem bomo končno posegli po medalji na enem od največjih tekmovanj. Ja, res je, treba je biti natančen: medaljo v enem od »kraljevih« moštvenih športov, torej v košarki ali nogometu. To ni podcenjevanje srebra rokometašev iz evropskega prvenstva leta 2004. Taka so pač razmerja, taka je hierarhija, tako je stanje stvari.
Kolektivni športi zahtevajo svoj čas, infrastrukturo, izkušnjo, zorenje in tako dalje. Za začetek ni nobenega dvoma, da se je naš odnos do kolektivnih športov od tistega balinanja za hangarjem leta 1945 precej spremenil. V dvajsetletni zgodovini smo doživeli že marsikaj. Hvala bogu so mučni začetki, ko smo se uspelih podaj veselili, kot da bi dosegli gol ali serijo trojk, televizijo pa ugašali dobesedno izmučeni od agonije na terenu, bolj ali manj mimo. Doživeli smo tudi že nekaj svetlih trenutkov in če pogledamo celoto, se zdi, da se kljub razumljivim nihanjem počasi izrisujejo konture nekega kolektivnega zmagovalnega duha, ki je sicer vsota izkušenj, znanja in talenta, vendar pa več kot zgolj seštevek navedenega.
No, zdi se, da v tej enačbi še vedno ostaja vsaj ena neznanka. Poimenujmo jo za to priložnost »tretja četrtina«. Govorim o minutah popolne izgube kompasa na parketu ali na travi, o minutah, ko naši začnejo begati in bežati stran od žoge, ko v trenutku izgubijo vso samozavest in jih prelije strah, ko igra v trenutku razpade. Izguba koncentracije se dogaja tudi največjim reprezentancam in največjim klubom, vendar gre za vprašanje razmerja med pravilom in izjemo. Pri nas so bile te »tretje četrtine« bolj ali manj pravilo in nemalokrat je bilo videti, kot da se je nasprotniki prilagodil našemu nivoju igre, kar pomeni prihranek energije, nato pa so se v »tretji četrtini« za nekaj minut zbrali, postavili rezultat in tekmo rutinirano zaprli. To me je svoje čase spravljalo v tak obup, da sem prenehal redno spremljati reprezentančne tekme.
»Ko sem videl Murića, ki ni hotel z igrišča, in ubijalski pogled Gorana Dragića, ki je bil tokrat za odtenek mehkejši kot včeraj, mi je postalo jasno, da ima ta reprezentanca resnično značaj; to pa je tisto, kar iščemo že vse od osamosvojitve naprej. Imeli smo ekipe, v katerih je bilo veliko zvenečih imen, a je vedno manjkalo še malce več zmagovalnega naboja, v kombinaciji z znanjem in talentom seveda,« je zapisal Esad Babačić v kolumni ob zmagi nad Španci. Srčno upam, da ima prav in da bodo fantje tokrat prestopili enigmo tretje četrtine. Zaslužili bi si tako oni kot mi, prebivalci te vse bolj tragikomične države.
