Pospešen razvoj tehnologije in znanosti v zadnjih desetletjih je napel jadra transhumanistov. Njihove ideje se zdijo uresničljive bolj kot kadar koli prej. Transhumanizem, filozofsko in intelektualno gibanje, si prizadeva izboljšati človeka s pomočjo nastajajočih tehnologij – umetne inteligence, nanotehnologije, informatike, robotike, genske terapije, biotehnologije in možgansko-računalniških vmesnikov. Cilj transhumanistov je posthumani človek, človek neomejenih intelektualnih, psiholoških, čustvenih in fizičnih sposobnosti, človek, ki se ne stara in je neumrljiv. Vabljivo. A za vabljivostjo se skrivata pomembni vprašanji, ki ju ne smemo spregledati. Bomo ljudje, vodeni z računalniškimi algoritmi umetne inteligence, sploh še ljudje? Bomo kot posthumana bitja še sposobni zavedanja?
Kognitivna znanost trdi, da je naše zavedanje pravzaprav vse, kar imamo. Brez zavedanja nimamo ničesar – brez zavedanja smo brez osebnosti in brez sposobnosti doživljanja sebe ter sveta okoli nas. Brez zavedanja smo samo predmet. Kognitivna znanost nam lahko ponudi odgovore na vprašanja, ki se nam porajajo v povezavi s transhumanizmom. Ali našo zavest in doživljanje sebe »kot jaz in ne kot ti« oziroma »kot jaz, edinstven, kot nihče drug na tem svetu«, določajo samo naši možgani? Če bi bila naša zavest in naše doživljanje sebe odvisna samo od delovanja naših možganov, bi lahko z veliko verjetnostjo trdili, da bodo naše možgane v prihodnosti lahko zamenjali z od možganov mnogo bolj sposobnim in neuničljivim računalnikom. Na srečo, tako preprosto ne gre. Možgani niso računalnik iz mesa. Možgani so električno omrežje in kemični stroj hkrati. Sestavljeni so iz več deset milijard živčnih celic, po katerih potujejo električni signali. Na pravilno in usklajeno delovanje živčnih celic vplivajo tudi številne, v telesu nastajajoče biokemijske snovi. Za oblikovanje zavesti torej niso dovolj le možgani. Možgani lahko oblikujejo zavest, ker so vdelani v telo in so utelešeni. Samo vdelani v telo in utelešeni lahko kontrolirajo in ohranjajo notranje ravnovesje organizma. In prav ta globoko vcepljeni biološki proces ohranjanja stabilnega notranjega okolja (in s tem življenja) je podlaga temeljnemu občutku, da smo živi. Občutek, da smo živi, pa predstavlja osnovo za doživljanje sebe v prvi osebi ednine (To sem jaz).
Komplicirano? Niti ne. Naj poenostavim, zavedanje in doživljanje sebe ni posledica človeške inteligence, temveč dejstva, da smo živi, da smo del narave, da smo »biologija«. Z vsakim novim spoznanjem kognitivne znanosti ugotavljamo, da smo manj ločeni od narave, da smo vse bolj njen enakovredni del. Kognitivna znanost nas opozarja na skromnost. Nismo večvredni. Ne le spoštovanje sočloveka, spoštovanje vseh živih bitji (vsi smo narava, vsi smo eno) je pot, ki vodi k napredku. Življenje na Zemlji nujno potrebuje ravnovesje.
Transhumanizem ne spoštuje pravil življenja in osnovnih zakonitosti narave. Oddaljil nas bo od našega bistva. Onemogočil nam bo, da se bomo zavedali samih sebe. Transhumanizem je utopija, transhumanisti pa nikoli odrasli otroci. Živijo v fantazijskem svetu princev in princes, superjunakinj in superjunakov. Transhumanistične teorije se lahko udejanjijo in dolgoročno obstanejo le v pravljičnem svetu. Transhumanisti so nezadovoljni in nespoštljivi ljudje. Podarjeno življenje jim ni dovolj. Hočejo več.
Kaj pa vojne? Hujskanje in navijanje za vojne je v zadnjem letu postala stalnica. Celo ženske se nepričakovano navdušujejo nad njimi. Sodi vsesplošna vojna propaganda le v sklop papagajstva, ki je postala značilnost »razvitega« sveta zadnjih dveh let? Ali je navijaštvo k vojnam posledica nevarnega in skrb vzbujajočega zasuka naših vrednot? Zavedati se moramo, da so tudi ljudje, ki se navdušujejo nad vojnami, nikoli odrasli otroci. Živijo v fantazijskem svetu superjunakov in superjunakinj. Svoje predpostavke gradijo na napačnih temeljih. Pozabili so na temeljna pravila življenja.
Transhumanizem in vojne ne morajo biti stalnica. Izpojejo se, saj niso osnovane na temeljih pravilih življenja. Na žalost bo vsak poskus udejanjanja transhumanističnih idej, tako kot vsaka vojna, povzročil veliko trpljenja. Vpletanje v človekovo osebnost in vplivanje nanjo s pomočjo napredne tehnologije bosta ljudem povzročala stres. Za kronični stres pa vemo, da povzroča trpljenje, bolezen in zato zgodnejšo smrt. Pričakujemo lahko, da bo uvedba transhumanizma privedla do transhumanističnega paradoksa – želja po nesmrtnosti nas bo pokopala.
Si želimo postati transhumanistična čreda brezosebnih posameznikov, strojev, ki bodo zadovoljevali potrebe peščice premožnih? Si želimo postati čreda posameznikov, ki bodo za udobje premožnih žrtvovani kot tarča za raketne izstrelke? Prepričan sem, da ne. Srečo imamo, da se lahko odločamo sami. Za svoje voditelje ne smemo izbrati ljudi, ki ščuvajo k vojnam in simpatizirajo z idejami transhumanizma.
