Morda so vsa ta vprašanja napačna vprašanja – je že res, da so s kongresom hoteli pokazati voljo, da postanejo pomembnejši politični subjekt, kot so bili doslej, da torej postanejo nekaj takega, kot so bili v času stare SKD, a morda je bolj bistveno neko drugo vprašanje: od kod jim sploh volja do volje, od kod so v NSi, stranki s štirimi poslanci, sploh pridobili pogum in odločnost, da nenadoma nastopijo kot stranka, ki si drzne napovedati skorajšnji naskok na vrh slovenske politike?
Če poskušamo odgovoriti na to vprašanje, je bil sobotni kongres na določen način zavajajoč. Čeprav je učinkovito prikazal evforijo in odločnost, čeprav je polovično spremembo imena pretvoril v konceptualni preskok, čeprav je z zunanjo podobo demonstriral, da gre za stranko, ki misli resno, se je na tem kongresu zaradi števila govorcev v določeni meri porazgubilo tisto, kar Novo Slovenijo dejansko odlikuje: namreč skorajda popolna notranja struktura in skorajda popolna PR-zgodba, s katero se v svoji vsakdanji podobi razlikuje od vseh ostalih strank.
Poglejmo. SDS sestavljajo Janša in cel kup ne povsem jasno rangiranih pažev. PS ima Alenko Bratušek, nekaj iks-ipsilonov in Jankovića. DeSUS je dvoje: je Erjavec in je tisti nič, ki Erjavcu dopušča, da je Erjavec. SD vse od Pahorja, s katerim ni vedela, kaj naj počne, ne ve, kaj bi počela. DL je stranka, ki je svojega vodjo brisala iz imena, SLS pa stranka, za katero bi bilo najbolje, da se ukine in postane društvo županov.
In v teh okoliščinah lahko zaslutimo, da NSi misli resno. Prvič, ima Preteklost. V svojih vrstah ima Lojzeta, prvega predsednika vlade, politika, ki ga Slovenija nikoli ne bo pozabila, politika, ki bi po vseh naravnih zakonih moral biti najbolj trofejni slovenski politik, politika, ki bo vedno prišel prav takrat, ko bo treba razdreti kakšno šalo ali ko bo treba konkurentom pokazati, da »mi, krščanski demokrati«, nismo od muh. Drugič, ima Sedanjost. Ima Ljudmilo Novak, ki se sicer ne more pohvaliti s toliko funkcijami, ki pa prav zato vedno znova deluje sveže in neobremenjeno, vselej je videti nedolžna, nikoli nič kriva, nikoli za nič odgovorna, vedno radodarna, a hkrati odločna, ko se varčuje. In, tretjič, NSi ima Prihodnost: ima Mateja Tonina, o katerem stranka ne ve veliko, nekako ve, da je zagotovo sposoben in mladostno vihrav, pa vendar verjame, da je pravi.
Torej, medtem ko je SLS brez vsega in se večina strank opira na golo sedanjost – z izjemo SDS in njenega napol mitskega »Pučnika« –, se NSi lahko pohvali z vsemi tremi momenti. Pa vendar, če bo Peterle do konca dni veljal za starega šampiona krščanske demokracije in če so tudi zasluge Ljudmile Novak zadostno jamstvo, da bo kot simbolna rešiteljica v stranki uživala večno slavo, pa je vloga Mateja Tonina v tej PR-zgodbi nekoliko manj sigurna. O njem niso vsi prepričani, nekateri bi raje, da bi šli naprej brez njega, a na tem zunanjem robu PR lovi nove in drugačne volilce. In če ta stranka le ni popolnoma avtodestruktivna in lahko pri prenovi (o čemer skoraj ne gre dvomiti) računa na podporo raznih evropskih »inštitutov«, te priložnosti ne bo zavrgla. Člani bodo najprej nekoliko nejevoljni, a vendarle bo promocija sveže Prihodnosti edina možnost, da se požene na oblast. Nova sfera je res tuja, a kot so poudarili na kongresu: »Domet NSi je vse slovensko ljudstvo.«
In seveda, tu se v zgodbo vključimo tisti, ki z NSi nikoli nismo imeli nobenega opravka, tu se v zgodbo vključi nedesna politična javnost.
Na levici je bila vselej v igri želja (je to pravi izraz?), da se desnica, kolikor je le mogoče, pomakne stran od trdega jedra SDS. In v današnjem trenutku je spontani levičarski niz napredovanja od »slabe« k »dobri« desnici bržkone videti takole: SDS → NSi (→ Peterle →- Novak -→ Tonin). Torej, tisto, kar si levica v tem trenutku želi od desnice, je prehod od SDS k NSi, kar obenem že pomeni, da mora slednja od Peterleta in Novakove nujno napredovati k Toninu (»V alternativi Peterle ali Novakova bi bila najboljša izbira Tonin,« je denimo v zadnji Mladini zapisal Vlado Miheljak).
A po kakšnem kriteriju izberemo Mateja Tonina? Je drugačen v tem, da ves čas preigrava stare puhlice? Je drugačen v tem, da v jedro programa, ki ga predlaga (poleg nove samozavesti in utrditve lokalnih odborov NSi), postavlja jasno predstavitev ekonomske politike, s katero ima v mislih nizke davke, majhno javno upravo in umik države iz gospodarstva? Se razlikuje v tem, da na silo poudarja razliko med (neo)liberalizmom in krščansko demokracijo, pri čemer učbeniški neoliberalni formuli »enake izhodiščne možnosti + talent« zgolj doda pomoč »najšibkejšim«, ki po vsem sodeč ni drugega kot socialna (ali bolje: humanitarna) pomoč? Ali se pač razlikuje zgolj po volji – ki pa so jo v soboto izpričali vsi –, da v kratkem postanejo največja politična sila v Sloveniji?
Treba je reči: Toninu se je med vrsticami vendarle posrečila izjava, ki jo moramo šteti kot dogodek. Ob tem ko je poudaril, da v stranki pri svojem prizadevanju pričakujejo polena pod noge, je najprej sicer ponovil staro desničarsko floskulo o metodi »najprej diskreditacija, potem likvidacija«, a takoj zatem dal jasno vedeti, da s tem ne misli na tranzicijsko levico, temveč na tradicionalne SDS medije. Krog se je sklenil in staro Kučanovo reklo, s katerim so leta manipulirali, je končno spet našlo originalnega naslovnika.
Takšne desnice ne mara in morda mu je Kučan celo malo simpatičen – a to, pazite, še ne sme biti dovolj. Dokler Matej Tonin ne najde lastne vsebine v političnoekonomskih vprašanjih in dokler ne spremeni svoje lastne zadrtosti v vprašanjih pravne enakopravnosti, je vsaka hvala njegove neškodljive zmernosti zgolj podpora PR-načrta, po katerem je Tonin samo vaba, obljuba Prihodnosti, ki je ne bo.
