Če bi imeli v Združeni levici po četrtkovem večeru na voljo le še dva tedna kampanje, bi bil rezultat volitev vse kaj drugega. Nekaj dodatnih dni intenzivne kampanje bi za Združeno levico pomenilo nepovratno polzenje glasov k njej. Na njenem primeru smo lepo videli, zakaj je bilo za etablirano politiko tako pomembno, da so predčasne volitve čim prej. Enostavno ni smela pustiti dovolj časa, da si mesto v slovenskem političnem prostoru izbori nekdo nov, da se okoli kakšne alternativne ideje ustvari kritična masa. Predvsem pa je moralo zmanjkati časa, da bi kakšna politika prodrla do razuma volilcev. Razumne ideje potrebujejo čas, za nagovarjanje čustev in manipuliranje z njimi ga ni treba veliko. Videli pa smo tudi tretjo, zmagovito možnost: ne nagovarjaj ne razuma ne čustev, pač pa »glumi gljivu«. Bodi benigen in brez življenja, tako rekoč mrtvorojen. To je obljuba, da boš približno v takem stanju ohranjal državo, če jo slučajno dobiš v roke. In jo je. »Politika spužve« se je to poletje čudovito obnesla pri volilcih, ki se tako bojijo, da se nam v bodoče še bolj zalomi, da so pripravljeni sprejeti, da vse ostane natanko tako, kot je. In takih volilcev – človeško razumljivo – je mnogo.
Združena levica je moralni in simbolni zmagovalec letošnjih volitev. Pokazala je, da se sredi usmrajene politične mlakuže odpira prostor, v katerem je politika lahko častivreden poklic. Ni le vrnila zaupanja v leve politične stranke, pač pa je volilcem vrnila nekaj zaupanja vase, v zmožnost dobre presoje. Za nami je namreč zanimiva doba, ko smo v le nekaj letih prešli od maničnega zahtevanja novih obrazov do faze, ko se nam novi obrazi upirajo. Še naprej jih sicer manično priklicujemo, a le zato, da bi ob njih dajali duška svojemu skepticizmu do političnih novotarij. Mazohistično uživamo, ko jih razkrinkavamo kot lažno upanje. In v tem ozračju, ko je odnos do novih političnih obrazov pasivno agresivno sovražen, se je Sloveniji nazadnje zgodila nova politika, ne le nov obraz. V tem, če kje, je lepota politike: kvalitetna politika bo vedno postrojila vrste. Volilec jo preverja kot vsak nov hitro pokvarljiv kos blaga na trgu. Tipa, ovohava, posluša, zastavlja vsa prava vprašanja. Dvomi do zadnjega in dvomi tudi še potem, ko ni več razloga za dvom. Na koncu za kartonasto lepenko sredi volišča stori tisto, kar je prav.
Slaba politika je polna najbolj neprivlačnih skrajnosti: agresija, omlednost, pokroviteljstvo, sanjaštvo, defetizem, zaverovanost v stanje stvari. Zakonov privlačnosti ni mogoče pretentati. Preračunljivost, sebičnost, nenačelnost in samoljubje redko žanjejo simpatije. Najbolj neprivlačna od vsega pa je odsotnost domišljije in aspiracij. Nič drugače v politiki. Politike, ki jih je življenje že davno izučilo in vedo, da nima smisla energije zapravljati za vztrajanje pri idealih in hojo po oblakih, so neprivlačne. Politike z mentaliteto najmanjšega odpora, ki delajo le tisto, za kar pridobijo dovoljenje, javno podporo in družbeni konsenz, pa so poleg vsega še neokusne.
Slovensko politično stvarnost ogroža konsistentnost. Ker je redka ptica. Naj bo politika Združene levice še tako idealistična, kar ji mnogi pripisujejo kot očitek, ji je nemogoče odreči konsistentnost. Psihologija pravi, da kot privlačno dojemamo tisto, kar je skladno, simetrično, pravilno. Politika Združene levice je edina taka v levem političnem spektru: ne prihaja z vsako drugo izjavo v konflikt sama s sabo, predlagane rešitve se ujemajo z izvirnimi načeli, (napovedana) dejanja so v koraku z besedami. Polovičarske politike, poceni rešitve, škrbavi kompromisi in tehnicistično rokohitrstvo vsaj zaenkrat niso na meniju. Združena levica je v tem trenutku edina stranka, ki ni sama sebi največji sovražnik. V kolikor bo v politični stvarnosti prihodnjih mesecev pripravljena žrtvovati sebe, da bi ostala zvesta sebi, ima prihodnost.
Politika pozitivnih izhodišč, ki gradi na zaupanju v človeka, vleče. Kot da bi bila tudi politika podvržena zakonom narave. Dobre ideje se širijo hitro in učinkovito kot virusi in slej ko prej ustvarijo kritično maso. Potem pride točka preloma – novost postane vseprisotna, zaleze se v vse pore družbe, na neki točki prevlada. Združena levica ji je bila blizu. Zmanjkala sta ji dva julijska tedna, ko bi se lahko končno, namesto zaporniku in nogometu, začeli posvečati temu, kar so nam imeli povedati kandidati.
Vse, kar nam ostane po nogometnem in političnem spektaklu tega poletja, je čakanje na naslednje predčasne volitve.