V neki meri so tega krivi tudi mediji. Le v močnih državah, torej tistih, ki kreirajo politiko EU, mediji redno in skrbno poročajo o dogajanjih v evropski komisiji in evropskem parlamentu, le v razvitih državah lahko državljan redno spremlja, kaj počnejo bruseljski odločevalci in kaj to pomeni za njegovo konkretno življenje. Vse ostale države so svojo majhno realno moč znotraj EU ponotranjile do te mere, da jih dogajanje v Bruslju enostavno »ne zanima«; tako vsaj so presodili mediji in posledično volilci. Pri nas imamo na nacionalni televiziji poseben parlamentarni program, katerega informativnost je največja za psihiatre, medtem ko niti najpomembnejših sej evropskega parlamenta ni mogoče videti. Ne mine dan, ko ne bi politiki, novinarji ali državljani spregovorili o diktatu Bruslja, ni pa prav nikogar, ki bi o tamkajšnjem delovanju kaj vedel. In zato je najbolj neumno novinarsko vprašanje zadnjih tednov tudi najbolj pogosto: dosedanje EU-poslance so spraševali, kaj so v Bruslju naredili v iztekajočem se mandatu. To bi morali novinarji vendar vedeti, loviti bi jih morali na njihovih dosežkih ali spornih (ne)glasovanjih! Pa niso. In zato so jim ti sadili rožice po mili volji. Druga posledica te sramotne novinarske neprofesionalnosti je še hujša: v studie vabijo predvsem sedanje poslance in že znane politične obraze in jim brezsramno dajejo še večjo možnost promocije. Pri tem se sklicujejo na ankete javnega mnenja, ki ravno tako kažejo predvsem to, da ljudje novih obrazov sploh ne poznajo. Blokada novih, promocija starih, zraven pa »zaskrbljenost«, da bodo po »dooobre plače« spet šli isti – to je doseg slovenskega medijskega »pokrivanja« volitev EU, če se mu sploh nameni kaj prostora.
Posledica te vsesplošne mešanice neinformiranosti in vdanosti v usodo, tega fatalizma, ki Bruselj dojema kot nekakšno božjo kazen, je, da se tam tudi zares lahko igrajo boga. Da tudi favorizirani kandidati (ki so ravno tako stari mački) za najvišji položaj, za predsednika evropske komisije, te dni Evropejcem ne znajo ponuditi kaj več kot dva pogleda na izhod iz ekonomske krize: striktno varčevanje in manj striktno varčevanje. In tako nam tisti, ki so krizo zakuhali in nikoli niso zares podvomili o neoliberalistični mantri, zdaj pripovedujejo, da je prav izhod iz krize razlog, zaradi katerega se splača biti v EU… Da drugih reči ne omenjajo, je logično: če si vernik ideje vsemogočnega trga in nevmešavanja države/EU v gospodarstvo in bančništvo, ne moreš obljubiti višjih plač, več človekovih pravic in pravic iz dela, manj nacionalizma, rasizma... Rešitev iz krize, kot si jo zamišljajo, je namreč utemeljena prav na suspenzu teh socialnih dosežkov. Toda prav s suspenzom teh pravic neoliberalizem, kot opozarja francoski filozof Etienne Balibar, spodnaša sam smisel EU, tisti uvodni smisel, ki nikakor ni vseboval privilegijev za privilegirane, ampak je obetal naraščanje enakosti v neenaki Evropi, dvig vseh standardov, ne le ekonomskega, zaščito prebivalcev pred lokalnimi retardiranci, ki ne spoštujejo prava, omejujejo in kršijo pravice, podžigajo nacionalizem, spodbujajo izčrpavanje delavcev…
Volilna abstinenca ima torej svoje izvrstne razloge, ki se jih da izvrstno pojasniti. Težava je v tem, da abstinenco prakticira ravno najbolj razočarani, odrinjeni del prebivalstva, torej tisti, ki je »vsak up pustil«, na volitve pa hodijo tisti, ki podpirajo vladajoče ideje, od katerih imajo koristi. Na volitve bodo v nedeljo šli tisti, ki za privilegirance ne priznavajo sodbe sodišča, ki mislijo, da je treba geje zdravit, ženska pa ne sme razpolagati s svojim telesom, da Romi ne smejo dobiti vodovoda, delavci pa ne minimalne plače. In če se bodo predvolilne napovedi o kar sedmih poslancih desnih strank uresničile, bomo priče vrhunski anomaliji: država, kjer je na zadnjih volitvah za SDS, NSi in SLS volilo le 40 odstotkov volilnih udeležencev, bo v Bruselj poslala povsem nereprezentativno, kar 87-odstotno desno ekipo; a to ni Slovenija, to je njen ponaredek. In ta ekipa se bo pridružila ljubiteljem trde roke in mehko potujočega kapitala, ksenfobom, nacionalistom in homofobom iz drugih držav članic EU.
In to je točka, na kateri naj za trenutek odložijo delo mladina pa vstajniki in razočaranci vseh vrst iz vseh logov EU in prisluhnejo naslednjemu vprašanju: če hočete spremembe, če se vam zdi svet neznosen, kako to, da ga prepuščate tistim, ki jim tak položaj ustreza? Tistim obrazom, proti katerim bentite, in ne daste priložnosti onim, ki si še niso umazali rok? In kateri naivnež vam je natvezil, da so volitve vesel dan, ko se izvoli najboljšega? Ne, dragi moji, volitve so mučen dan, ko se da preprečiti vsaj najslabše.
