Arafat tedaj seveda ni imel v rokah niti oljčne veje niti pištole, le prazen usnjen tok zanjo za pasom. Štiri desetletja kasneje Palestinci, katerih obstoja, denimo, Golda Meir sploh ni priznavala, ostajajo, kar so bili že tedaj, torej le begunci in teroristi. Ni pa obstala definicija teroristov, ki jo je podal vodja PLO, ko je dejal, da je razlika med njimi in revolucionarji v vzroku njihovega boja. »Kdor koli se postavi za pravično stvar, bori za svobodo in osvoboditev svoje dežele od zavojevalcev, naseljencev in kolonialistov, ne more biti terorist. V nasprotnem primeru bi bili to Američani, ki so se borili proti britanskim kolonialistom, Evropejci, ki so se uprli nacistom... in celo mnogi med vami, ki sedite v tej dvorani,« je bila njegova definicija, ki je v globalni zavesti nekako vendarle obveljala do leta 2001, ko je terorizem postal državna domena in ne domena le redkih držav, med katerimi je bil zastavonoša prav Izrael s svojim terorjem nad Palestinci.
Leta dekolonizacije in nato tudi razpada blokovskega sveta so bila pri vprašanju terorizma vendarle transparentna. S kančkom moralnega imperativa je bilo mogoče črnskim gibanjem na jugu Afrike upravičiti nasilje proti nadvladi belske manjšine, socialnemu uporu v Latinski Ameriki izkazati simpatije ali pa vietnamskim komunistom priznati pravico, da uredijo državo brez tuje vojske na domačih tleh. Tudi Kurdom in njihovi delavski stranki na turškem vzhodu so ob zamerah zaradi nasilnih akcij priznavali upravičen upor zaradi zanikanja nacionalne identitete. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa v ozvezdju držav, ki smo jim pritaknili pridevek civiliziranosti, mimo Izraela ni bilo nobene, ki bi se kolektivno znašala nad pripadniki drugega naroda, saj je v vojno vihro ujeti Balkan veljal za barbarski trebuh Evrope, Rusija s svojimi posegi pod Kavkazom pa za rudiment carskega imperializma.
Nekaj tega moralnega imperativa je bilo na voljo v samovšečno civiliziranost zagledanemu Zahodu še v prvih letih po enajstem septembru. Če je svet na hitro pogoltnil bombardiranje Afganistana zaradi savdskega napada na newyorška dvojčka, ker je talibanski režim, vzpostavljen z ameriško pomočjo, verski fanatizem pripeljal prek vseh meja, sta vsaj dva pomembna člena v washingtonskem zavezništvu zastrigla z ušesi, ko je vzel Bush na piko tudi Irak. Razstrelitev tamkajšnjega režima do zadnjih državnih uslužbencev je bila eklatantno dejanje državnega terorizma, v katerem je sodelovala celotna koalicija voljnih, in ves terorizem poslej je samo še nadaljevanje tega prelomnega dogodka. Ne le na Bližnjem vzhodu, tudi v Pakistanu, Burmi, Libiji in vse večjem delu Afrike ter ne nazadnje v Ukrajini, kjer je država upor dela ljudstva prekanalizirala v teror nad njegovim drugim delom. Po Arafatovi definiciji so bili protestniki na kijevskem Majdanu borci za pravično stvar, čeprav so nasilno zasedali zgradbe, uničevali tujo lastnino in napadali varnostne organe, zaradi česar bi jim mirno pripisali terorizem in temu primerno ukrepali, kar je nazadnje Janukovičeva vlada tudi storila. Moralni imperativ je bil na strani protestnikov, a je pri tem ostal še potem, ko je nova oblast »revolucijo« izkoristila za obračun s tistim delom državljanov, ki je večmesečni proevropski kraval zgolj pasivno spremljal, ne da bi nasilno izkazoval svoj prav, ki ga je odvračal od bruseljske mačehe, ko je ob sladkih besedah žugala Rusiji in hkrati stiskala denarnico. Pravzaprav se tokrat v Evropi, natančneje njeni uniji, nihče ni vprašal, kdo je terorist v najnovejši ukrajinski zgodbi in kaj je pravična stvar, ampak je enostavno počez pristal na kolektivno kaznovanje pretežno rusko govoreče vzhodne Ukrajine, ki se je pod izgovorom boja proti teroristom že pred časom sprevrglo v čisti državni terorizem, v katerem so nasprotniki v najboljšem primeru le še begunci ali pa kolateralne civilne žrtve.
Zasluga gre prav Nemčiji in Franciji. ZDA sledijo svoji agendi intervencionizma, že odkar jih je zapustil izolacionizem, enajsti september pa jim je dal nadomestek za prejšnje bolj izmuzljivo ideološko orodje, ki je po hladni vojni postalo neuporabno. Strah pred terorizmom nima nekega ideološkega predznaka, čeprav se ga trenutno najpogosteje povezuje s skrajnim islamom. V Ukrajini nima niti verske podlage, država je zgolj pred popolnim bankrotom z različnimi pogledi prebivalcev na preživetje le-tega s slabimi krušnimi starši na obeh straneh. Pristati na teorijo, da ima Kijev opraviti z nekimi teroristi pod moskovsko taktirko, je preveč preprosto, da bi bilo res, in premalo v interesu Evrope, da se pri tem vztraja. Willy Brandt bi to prepoznal v sekundi, še Chiracu in Schröderju bi bilo vse hitro jasno, današnji evropski politiki pa so daleč premajhni za tako velike probleme.