Po starem dobrem verbincu je plagiat »duhovna, slovstvena tatvina, tatvina na področju znanosti ali umetnosti – če kdo na primer prepisuje tuje spise ali jih izda pod svojim imenom«. Plagiator pa je »slovstveni tat«; plagiat, latinsko plagium, je namreč prvotno pomenil »rop človeka«. Tako je France Verbinc v sedemdesetih letih v Slovarju tujk – ponarodelo verbincu, nepogrešljivi zakladnici znanja za predinternetne študente – pojasnil pomen plagiata in plagiatorja. Jasno in aktualno še danes.
Ali pa tudi ne …
Izraz plagiat se je namreč v novem družbenem redu semantično razvijal. France Verbinc bi danes strmel v nejeveri, kako gibek in mnogopomenski je postal. Plagiat je po novem tudi priročno sredstvo za hitro diplomiranje, večji zaslužek – čas je denar – in pospeške v karieri. Tisti, ki ga uporabljajo, niso duhovni tatovi, ne kitijo se s tujim perjem, ne ropajo. Le tu in tam kakšno izjemo prepozna sodišče, recimo v primeru Kobal, ali univerza, recimo v primeru Jaklič.
Plagiatorji so danes pogosto ugledni ljudje, ki ugled ohranijo. Svoje početje znajo dobro razložiti, kazalec pa spretno uperiti v tistega, ki si je drznil pomisliti, da so, uhh, kradli. Ali pa le dovolj dolgo molčijo, da gre karavana sitnih novinarjev in anahronih moralistov mimo. Naš pogled na plagiatorje je z leti evoluiral, kot na še marsikaj drugega. Po novem razumemo, da prepisovalci tuje delo le uporabijo – ker jim je tako zelo všeč, ker jih navdihuje in ker hočejo še sami navdihniti druge.
Ustavimo se pri zadnjih dveh aferah oziroma plagiavtoricah – sijajna skovanka je delo avtorjev televizijske oddaje Kaj dogaja?. Prva, podkasterka Nina Gaspari, si je eno od poglavij v svoji knjigi Lovim svoje ravnotežje sposodila pri kanadski pisateljici Rupi Kaur. Prevedla ga je in uporabila, kanadsko pisateljico je dodala seznamu uporabljene literature. Druga, Gabriela Babnik Quattara, je v knjigi Za angele, da jim ne bo dolgčas prepisala skromnih 68 odstavkov iz biografije Maline Schmidt Snoj, sicer brez dovoljenja avtorice, a jo je navedla med viri. Obema plagiavtoricama sta bili knjigi, iz katerih sta si nekaj malega sposodili, neznansko všeč, knjige pa so vendar tu zato, da jih beremo, da nas bogatijo. Nina Gaspari se je svojim sledilcem opravičila za nepozornost, lapsus tako rekoč. Litera, ki je izdala knjigo Gabriele Babnik Quattara, pa Mladinski knjigi, ki je izdala omenjeno biografijo. Ampak lepo prosim – zakaj ne bi avtorici svoje čudovite bralske izkušnje delili še z lastnimi bralci in bralkami? Če lahko vse pisne dosežke človeškega uma, od Gutenberga dalje, prosto uporabljajo podjetja, specializirana za razvoj umetne inteligence, zakaj jih ne bi še slovenski avtorji in avtorice? Ne bodimo vendar drobnjakarji.
To je že mnogo pred omenjenima avtoricama doumela trojica spoštovanih gospodov. Ob razkritjih domnevne kraje tujih misli so se odzvali samozavestno in odločno ali molče. Pač v skladu z novodobnim razumevanjem plagiata: tuje znanje je naše znanje, če se tako odločimo. Da bi se javno opravičili, jim ni prišlo na misel, za opravičilo pa jih, resnici na ljubo, uradno ni nihče terjal.
Leta 2012 sta v Pravni praksi in Dnevniku izšla članka, v katerih je bilo popisano plagiavtorstvo profesorja na novogoriški pravni fakulteti. Dr. Marko Novak je v knjigi Pravna argumentacija v praksi v dveh pregledanih podpoglavjih prevedel in dobesedno prepisal ali povzel več kot ducat odlomkov iz knjige nizozemske avtorice Eveline F. Feteris, ne da bi na to jasno opozoril. Še več, svojo knjigo je najprej označil za znanstveno monografijo, naknadno, po razkritju, pa jo je »znižal« v priročnik, za katerega naj bi bile norme citiranja bolj sproščene, pa seveda niso. Sledi v Cobbisu so ostale. Se je Marko Novak po razkritju posul s pepelom? Se je osramočeno opravičil? Pa kaj še. Z vsemi retoričnimi topovi je ob asistenci kolega napadel pravnega strokovnjaka, ki je njegov plagiat razkril, in s tožbo zagrozil novinarki Dnevnika, ki je ugotovitve preverila in povzela (zgoraj podpisani). Javno se je izmotaval, da je treba upoštevati namen in funkcijo besedila, pa da delo Eveline Feteris sploh ne izstopa po znanstveni izvirnosti, pa da gre za družinsko zaroto proti njemu itd. Akademska skupnost je molčala, dr. Novak, tedaj član sodnega sveta, je kasneje postal predsednik sodnega sveta, dekan pravne fakultete, kandidiral je za sodnika ESČP ... Plagiat zna biti torej tudi odskočna deska.
Dr. Boštjan Tratar, ki je leta 2006 izdal knjigo Novi zakon o upravnem sporu, za katero je prispeval kratek predgovor in stvarno kazalo, prav tako ni čutil potrebe, da bi se javno opravičil. Imel je zgolj smolo, da je pomemben del besedila, ki je prvotno izšlo v Poročevalcu DZ kot spremno besedilo k novemu zakonu, kot svoje delo prepoznal dr. Erik Kerševan. Dr. Tratar je napredoval v generalnega državnega pravobranilca. Milan M. Cvikl pa se je, ko je dr. Matej Accetto ugotovil, da je del besedila v njegovi knjigi »v presunljivo veliki meri« podoben besedilu v angleški Wikipediji, branil, da gre le za priročnik ...
Tako, zdaj vemo. Plagiati niso plagiati, če so sad navdušenja nad tujim delom, vir navdiha ali »zgolj priročnik«. Sodobni duh svobodno kroži v digitalnem vesolju, duhovne tatvine ne more biti več. Plagiat je anahronizem, šolsko plonkanje bo izraz bistrosti. Vse vaše je lahko naše. Če seveda slučajno ni moje. Potem pa vrag vzame šalo.
