Obtoženec je bil moški, star 48 let, sodili so mu, ker so pri njem našli tri četrt kilograma heroina, za kar je krivdo priznal in pred časom dobil tri leta in sedem mesecev zaporne kazni; sledilo pa je novo sojenje zaradi posedovanja 270.000 evrov premoženja nezakonitega izvora. In kaj je povedal v svoj zagovor?
Najprej, da je denar zaslužil z oddajanjem sob. No, te sobe so bile last njegovih staršev. V njih je nekaj časa živel tudi sam, z ženo in otrokom, in takrat so starši preživljali kar vse tri. Potem se je ločil, »ne vem, kdaj«, in se znova poročil, tudi »ne vem, kdaj«, a mami mu je še naprej dajala denar, da »bi enkrat nekaj imel«.
Da bi nekaj imel, pa mu je 70.000 evrov podarila še tetica. No, zdaj je torej res nekaj imel. Kupil je zlate palice – jaaaa, krasno, zlate palice, mami, lej, kako lepe zlate palice imam – in jih še dražje prodal. Zdaj je imel torej še več.
Je torej staršem povrnil njihovo dobroto, je zanimalo sodnico. Včasih je kaj postoril na vrtu, pri gradnji, »sicer pa jima nikoli nisem nič dal«. Je plačeval preživnino za otroka? »Za enega sem, za dva mi ni zneslo.« Je pa nekoč otrokoma in bivši ženi kupil verižico… Ob aretaciji je imel starega jaguarja, motor BMW, gliser, za 23.000 evrov zlatnine in 35.000 evrov gotovine.
To ni zgodba o izmišljotinah, ki jih ljudje tresejo na sodišču, to je zgodba o odraslem moškem, 48-letniku, ki tudi če laže, da bi si rešil kožo, funkcionira kot petletni otrok. To je zgodba o slovenskih starših, ki svoje otroke z abotno »vzgojo« pohabljajo do te mere, da še kot ostareli dedci žlobudrajo neumnosti, ob katerih se človek res lahko samo krohoče: mami mi je dala, teta mi je dala, jaz nisem dal nič, pa zakaj bi jima, a niso mamice in atki za to, da ti brišejo ritko pri 48 letih, ne, ne dam, to je moje, vse je mooooje, hočem avto, mami, no, hočem motor, mamiiii, no, gliser bi, pa mamiiii, noooo, ouaaaaaa, grda mami, kupiiii mi…! Kako? Kaj ste rekli? Da imam otroke? Preživnina? Kaj je že to? Čakte, zdaj ne morem, sem videl en super televizor, nate, tu imate za enga pamža, za druzga zdaj nimam, dam pa zlato verižico, adijo, šibam… Kdo bo poskrbel za moja otroka? Ja mami, jasno, njuna mami, za mene moja, za njiju pa njuna, a ni tako prav?
(Se spomnite drugega eksemplaričnega infantilca iste starosti, ki mu mami tudi kupi čisto vse, kar si zaželi, ker ga ima takoooo rada? Bravo, uganili ste, Boris Popovič, koprski župan, tudi ta revček le malo zaveka, maaaamiiiii, jaz bi… in že dobra mami priteče, mošnjiček je polhen, gremo v trgovinco, juhej, mami ti si zlata!)
Položaj je dejansko izjemno zanimiv, sočasno obstajajo paralelni svetovi, ki kot da drug za drugega ne bi vedeli, kot da ne obstaja več neki minimalni družbeni dogovor, kakšna medčloveška razmerja so za dobro delovanje družbe in posameznika potrebna. Na eni strani imamo še vedno avtoritarce avstro-ogrskega tipa, nasilneže, ki klofnejo, preden rečeš a, pogosto alkoholike, ki celotno družino držijo v krču strahu in ekonomske ter psihološke odvisnosti. Na drugi strani je ta novi tip fanatičnih vernikov, ki v neki časovni zanki nad otroki zganja bogaboječnost 19. stoletja. In potem je tu še to, čemur se reče pretirana permisivnost, a gre predvsem za mojstrsko manipulacijo staršev, zaradi katere odrasli moški visijo na seskih matere, ki jih v svoji izpraznjenosti veže nase kot čudno mešanico večno odvisnega dojenčka in nadomestka za neobstoječega ali ničvrednega moža. Ki je pogosto prav tisti bivši avtoritarnež, zdaj ostarel in vržen s prestola – ženino maščevanje za vse preteklo je sladko. Ona ima sina.
Ta opevana tradicionalna in spet moderna slovenska pripadnost družini, to pribežališče pred režimom, denarnimi in čustvenimi stiskami ima grozljivo temno plat, ki ne dovoli odrasti celim generacijam, družbene in politične posledice te družinske »harmonije« pa znajo biti zelo resne.
Otroke se disciplinira tam, kjer se jih ne bi smelo, v najnežnejši dobi se jim vsiljujejo ritmi prehranjevanja, spanja, samevanja in osamljenega joka, »da ga ne bi razvadili«, nato se začne obdobje nenehnega nadzora in vodenja v organiziranem in prostem času. Otroci ne hodijo več sami v šolo, ne na dvorišče, ne izbirajo si sami prijateljev in ne dejavnosti, vse uravnava nevidna roka staršev, ki morebitni otroški upor spodnaša s popuščanjem pri neumnostih, kot so otrokove potrošniške želje, najljubša hrana (ki postane edina, ki jo otrok sploh je), opravljanje šolskega dela, podrejanje družinskega življenja njihovim muham, ki dobijo status Pravice. S to manipulacijo starši onemogočijo zdravo medgeneracijsko konfrontiranje in predvsem razpravo, tisti najnapornejši, a za otroka izjemno pomemben del odraščanja, kjer morajo starši postaviti jasna pravila igre, jih znati utemeljiti in se jih potem tudi sami držati, kjer gre za širjenje meja otrokove svobode in odgovornosti do sebe in drugih. Doza otrokove samostojnosti se v takih razmerah nevarno zmanjšuje in vodi celo do takih poniževanj, da pridejo ne le na informativne dneve srednjih šol, ampak tudi fakultet starši. Petnajstletnik, ki mu je odvzeta zmožnost presoje vzdušja v šoli? In polnoletni državljan, star 19 let, ki pride z mamico na predstavitev študijskega programa? In ta mamica potem hodi tudi na govorilne ure k profesorjem, da bi ji ti razložili, česa »otrok« na izpitu ni znal. Toda če se »otrok« ni zmožen sam odločiti niti o študiju, če ni sam zmožen presoditi in usvojiti študijskega procesa, ali je prav, da ima volilno pravico, ki prinaša usodne posledice za vse nas? Zanesljivo mu namreč starši na listek napišejo tudi stranko, ki naj jo obkroži.
Nesamostojnost ima svoj par, to je nesvoboda, odvisnost ima svoj par, to je strah, strah ima svoj par, to je nesrečna zaprtost vase. Seveda je družina odsev družbe in vseh njenih anomalij, stisk in stranpoti, a velja tudi obratno: z našimi zasebnimi razmerji dajemo ton družbi.
