Pozornost je v teh tednih pritegoval eden tistih vidikov političnega kolapsa, ki slovensko politiko neposredno združuje z evropsko: predlaganje kandidatov za evropskega komisarja. V središču nevšečne zgodbe je samoimenovanje premierke v odhodu za kandidatko za komisarsko službo. Ta poteza očitno ni prispevala h krepitvi njene verodostojnosti. A to je najmanjši problem. Pomembnejše so posledice, ki jih to utegne imeti za sestavo nove vlade. O problemih, ki so še večji, pa se komaj razpravlja.
Miro Cerar, ki je bil medtem predlagan za mandatarja, je prejšnji teden »priznal, da je postopek izbire slovenskih kandidatov za evropskega komisarja, ki je pod drobnogledom protikorupcijske komisije, motnja v pogajanjih z ZaAB in ima vpliv na razmislek o bodočem sodelovanju s to stranko«. Med našimi politiki se je uveljavila pogubna praksa, da se tisti med njimi, ki so v preiskovalnih in sodnih postopkih ali celo obsojeni, ne le ne umaknejo iz javnega življenja, marveč svojo sramoto izrabljajo za svinjanje in uničevanje državnih institucij, političnega prostora in javnosti, večina onih, ki imajo relativno čiste roke ali pa so se preiskavam in sodnim procesom izmaknili, pa jih pri tem podpira ali njihovo početje vsaj tolerira. Bratuškova je imela lepo priložnost, da bi s to prakso prekinila. Namesto tega je na koalicijskih pogajanjih Cerarju »zelo jasno povedala«, da se ji ne zdi korektno, da v zvezi s tem težavo za SMC predstavlja zgolj ZaAB. Po besedah Bratuškove je namreč pri postopku izbire oziroma seznamu slovenskih kandidatov za evropskega komisarja sodelovala »praktično vsa sedanja koalicija«.
Zapeljiva logika: sankcioniranje dejanj, na katera pada sum korupcije ali ki dokazano predstavljajo korupcijo, ni »korektno«, če se hkrati ne sankcionira vseh drugih tovrstnih dejanj. Zahteva po pregonu vse in vsakršne korupcije je sicer vredna vse podpore, je pa instantno neizvedljiva. Zato se izteče v že znani napev: jaz nisem naredila ničesar takšnega, česar niso naredili tudi številni drugi. Če ne sankcionirate tistih drugih, pustite pri miru tudi mene. Če sankcionirate mene, ne pa njih, je to politični konstrukt in politični pregon, ne pa varovanje zakonitosti. Več ko bo korupcije, manj bo korupcija predmet preiskav in sodnih postopkov. Najboljša obramba skorumpiranih politikov je širjenje korupcije. Če bomo skorumpirani vsi, si mislijo, nam nihče ne bo nič mogel.
Kar me v danem primeru najbolj skrbi, pa ni notranja slovenska korupcija, marveč njeno prepletanje z evropsko. Če pri trgovini z orožjem, denimo, dajo denar za kupnino ali podkupnino na mizo, pri poslih, s kakršnimi se ukvarjajo visoki politiki, gotovina pogosto ni neposredno v igri. Tipični prijem je, da uradnik v kakem nacionalnem državnem aparatu dobi kot nagrado za sodelovanje dobro plačano službo v kakšni nadnacionalni instituciji. Podkupnino za sodelovanje pri poslih, ki so nezakoniti ali napol legalni, prejema zakonito kot plačo. Tiste dobre službe, recimo v mednarodnih finančnih institucijah ali eujevskih komisariatih, so same vozlišča lobiranja in s tem skoraj neizogibno korupcije. Tako kot dodelitev službe je tudi njeno opravljanje nagnjeno v korupcijo. Korupcija je sistemska. Sprejemanje in izvajanje nekakšnih smernic in pravil je deloma samo posel, deloma pa pretveza za donosne motne posle, pri katerih ne gre za majhne stvari: kupčuje se z nacionalnimi ekonomijami.
Ne želim insinuirati, da je bila Bratuškovi ponujena komisarska služba za sodelovanje pri izvajanju bruseljskih direktiv v Sloveniji. Z logičnega vidika bi bila to za Bruselj smiselna poteza, saj bi nastavil politika, ki je že kooptiran in bo zato še naprej kolaboriral. Ampak kar bi nas moralo res skrbeti in sprožiti alarm, je dejstveno stanje: Cerar je omenil nekakšne »zaveze«, ki da jih je Slovenija dala neimenovanim tujim centrom moči, ki se očitno nanašajo na privatizacijo državnih podjetij in bi jih morala nova vlada spoštovati.
»Zaveza« je tu evfemizem za posle, ki jih v najboljšem primeru zaznamuje legalni deficit. Zato bi morali poleg tega, da KPK preiskuje, ali je še en slovenski politik izrabil položaj za osebno korist, ustrezni organi urgentno preiskati, za kakšne »zaveze« gre, kdo od vodilnih slovenskih politikov jih je dajal in komu. Take »zaveze« po definiciji ne smejo usmerjati dela vlade, ki se vzpostavlja v imenu pravne države, ker so v načelnem protislovju z njo. Če Cerar ne bo zahteval, da se to razišče, sankcionira in razveljavi, bo zanj in vse nas bolje, da vrne mandat.